definicija induktivnosti
V Fizično, induktivnost bo lastnost, ki jo kažejo električna vezja, s katerimi nastane elektromotorna sila, ko pride do spremembe toka, ki prehaja bodisi skozi samo vezje bodisi skozi drugo v njegovi bližini.
Koncept induktivnosti je populariziral Angleški fizik, inženir elektrotehnike, matematik in radijski operater Oliver Heaviside na Februarja 1886, medtem, simbol, s katerim se razlikuje, črka L velika črka, je bila uvedena v poklon Nemški fizik Heinrich Lenz, ki je prav tako kot Heaviside pomembno prispeval k odkritju te nepremičnine.
Po drugi strani pa se izraz uporablja za označevanje vezje ali element vezja, ki ima induktivnost.
V induktorju ali tuljavi se bo induktivnost imenovala razmerje med magnetnim tokom in jakostjo električnega toka. Ker je merjenje pretoka, ki zajema prevodnik, dokaj zapleteno, je mogoče variacije pretoka meriti le z napetostjo, ki jo v zadevnem vodniku povzroči sprememba pretoka. Na ta način bomo dobili količine, ki jih je mogoče izmeriti, kot so tok, napetost in čas.
Medtem bo induktivnost vedno pozitivno, razen v tistih elektronskih vezjih, posebej zasnovanih za simulacijo negativnih induktivnosti.
Kot ugotavlja Mednarodni sistem meritev, če je pretok izražen v weber (enota magnetnega pretoka) in jakost v amp (enota električne intenzivnosti) bo vrednost induktivnosti v Henry, ki ga simbolizira črka H velika črka in da je v prej omenjenem sistemu enota, ki se pripisuje električni induktivnosti.
Praktične vrednosti induktivnosti se gibljejo od nekaj desetin H za en milimeter dolg vodnik do nekaj deset tisoč H za tuljave, narejene s tisoč zavoji okoli feromagnetnih jeder.
