opredelitev opatije in opata
V dolgem srednjem veku so opatije v Evropi opravljale dvojno funkcijo: versko poslopje za samostansko življenje različnih krščanskih redov in kulturno središče. Opatija je lahko samostanski ali samostanski kraj.
Središče molitve in dela
Vsako opatijo ureja verski red. Pri benediktinskih menihih je bilo vsakdanje življenje v opatijah zelo preprosto, saj so se posvetili molitvi in delu. Kot izraža geslo San Benita, so se posvetili ora et labora, molitvam in delom. Molitev je imela več načinov: jutranji jutranji večer, pohvale opoldne in večerne popoldne. Vse te dnevne molitve so znane kot "ure božanske službe".
Kar zadeva delo, je bilo to odvisno od posamezne opatije, vendar je bilo pogosto obdelovanje polj in vrtov, drobno živinoreja, kruh, čevljarstvo ali krojenje. V nekaterih primerih so imele opatije gostišče za sprejem romarjev, ki so se odpravili v sveta mesta krščanstva.
Opat ali opatinja je največ odgovoren in duhovni vodja verske skupnosti, ki živi v opatiji
Kar zadeva njene funkcije, sta v bistvu dve: upravljanje uprave in uveljavljanje norm, ki urejajo samostansko življenje (norme verske skupnosti so znane kot pravila, najbolj znano pa je pravilo San Benita). Pod opatom ali opatinjo so bili prior, subprior in ostali člani skupnosti.
Med vsakodnevnimi aktivnostmi, ki so jih izvajali, lahko izpostavimo naslednje: skrb za cerkev, izdelava sveč, nega verskih oblačil ali vzdrževanje pokopališča.
Kar zadeva izvolitev opata ali opatinje, jo člani skupnosti izberejo s splošnim dogovorom. V večini skupnosti so izvolili opata s tajnim glasovanjem.
Knjižnica in skriptorij sta odvisnost opatije, namenjene intelektualni dejavnosti
Večina opatij je imela in ima še vedno knjižnico. V njem je bil skriptorij, kraj, namenjen kopiji rokopisov, ki so jih predelali pisarji.
Na rokopisih delajo tudi ilustratorji, ki so bili namenjeni okrasitvi rokopisov z okraski.
Fotografije: Fotolia - alesmunt - artinspiring
