opredelitev slovnične osebe
Glagoli, ki jih uporabljamo v pisni ali ustni komunikaciji, se lahko uporabljajo v ednini ali množini. V španščini obstajajo trije ljudje v ednini in trije v množini. Na ta način so slovnične osebe v ednini jaz, ti, on ali ona in mi, ti, oni ali oni za množino. Zato so slovnični ljudje prepoznani po osebnih zaimkih.
Prva oseba je tista, ki govori ali deluje. Če torej rečem "govorim", "pojemo", mislim na prvo osebo ednine in prvo osebo množine. Pri drugi osebi se aludira na posameznika, ki ni on sam, kar je lahko ena oseba ali več, na primer "plešeš" ali "delaš". V tretji osebi se zaimek on ali ona uporablja v ednini in oni ali oni so v množini, na primer "riše" ali "zabava se".
Neosebne oblike glagolov
Obstajajo glagoli, ki niso povezani s slovnično osebo in so neosebne oblike glagola, ki so nedoločnik, gerund in deležnik. Infinitiv v španščini ima tri možne končnice, ar, er ali ir, na primer glagol ljubiti, glagol prinesti ali glagol zapustiti. Gerund vključuje konec, ki gre ali gre, kot ljubeč, izhod ali ločitev.
Delnik se konča na oboževan ali odšel, kot ljubljen ali odšel, vendar je treba upoštevati, da so nekateri deležniki nepravilni, kot dani ali vidni. Te tri oblike se imenujejo neosebne, ker pred njimi nimajo osebnih zaimkov.
Uporaba prve in tretje osebe v literarnih besedilih
Ko je napisano v prvi osebi, pripovedovalec nekaj pove s svojega osebnega vidika. Če torej rečem "Videl sem, da je tat zapustil ustanovo in se nisem mogel izogniti strmenju v njegov obraz", povem dogodek, ki se mi je zgodil, in to napišem v prvi osebi, ker sem priča nečemu se je zgodilo. Prvoosebni pripovedovalec opisuje resničnost od prve osebe ednine ali jaz ali od prve osebe množine ali mi-as.
Pri pisanju v tretji osebi pripovedovalec postane vseveden, torej pozna celotno stvarnost zadeve
Vsevedni pripovedovalec bi rekel, "mladenič se je spuščal po lestvi in nenadoma zdrsnil in padel". Pripovedovalec tretje osebe nekaj od sebe opisuje v ednini ali pa v množini.
Treba je opozoriti, da lik vsevednega pripovedovalca pozna celo občutja likov, ki jih opisuje. Pripoved tretje osebe je mogoče obravnavati tudi z vidika objektivnega pripovedovalca, torej tistega, ki objektivno opazuje, kar vidi zunaj zgodbe, ne ve pa, kaj liki, ki jih opisuje, mislijo ali čutijo.
Fotografije: Fotolia - aletia2011 / kurapatka
