opredelitev besedništva
Oratorij je na splošno opisan kot umetnost zgovornega govora, to je poenostavljeno povedano, to je sposobnost, da mora nekdo spregovoriti in predstaviti svoje stališče pred javnostjo na jasen, privlačen in razumljiv način. Beseda "govorništvo" izhaja iz latinskega izraza Molil bom kar pomeni "javno govoriti ali razstavljati". Oratorijske sposobnosti osebe so izjemno pomembne pri prepričevanju, prepričevanju ali privabljanju javnosti, zato se z njimi še posebej ukvarjajo politiki, publicisti, poslovni voditelji, javni in zabavni delavci, učitelji itd.
Namen je na primer naslovnika prepričati, prepričati v nekaj, narediti ali pomisliti na takšno stvar, ki loči govorništvo in ga ločuje od drugih ustnih komunikacijskih postopkov, kot je npr. didaktično, ki se osredotoča na poučevanje, oz poetike, katerega cilj je pri prejemniku povzročiti zadovoljstvo in občudovanje.
Prepričevanje
Prepričevanje je sposobnost, da mora nekdo v nekaj prepričati drugega ali ga spodbuditi k razmišljanju kot on, in kot smo navedli zgoraj, je eden največjih zaveznikov oratorijado. Z uporabo določenih besed in njihovim kombiniranjem na določen način lahko prepričevanje človeka med drugim spremeni svoj odnos ali vedenje do dogodka, ideje, osebe, predmeta.
Medtem lahko uporablja različne metode dokazane solventnosti in učinkovitosti, kot so: vzajemnost (ker ljudje ponavadi vračajo usluge), zavezanost (kadar se oseba k nečemu zaveže pisno ali ustno, skoraj vedno navadno to spoštuje s spoštovanjem svoje besede) socialni dokaz (ljudje običajno počnejo to, kar vidimo, da delajo tudi drugi), oblasti (Na splošno ljudje zaupamo tistim, ki nam predlagajo osebe s socialnim priznanjem, tudi v tistih situacijah, ki ne predlagajo nečesa, kar je za nas prijetno), okus (Ko se nekdo počuti dobro z drugim, je zelo redko, da ga v nekaj ne prepriča) in pomanjkanje (Ko se zazna, da morda nekaj manjka, bo v javnosti nastalo samodejno povpraševanje).
Tehnika in uporaba oratorija
Da bi dosegel pričakovani namen, oratorij svoje delo opira na razvoj sporočila, ki ga je treba sporočiti, na argumentirane strategije in na opozarjanje na določeno občinstvo. Zato oratorij pogosto ne pomeni, da je rekel nekaj resničnega, če ni privlačen za prejemnike sporočila. Iskanje načina, kako reči stvari, ki jih želi javnost slišati, in njihovo organiziranje prek razumljivih in ustreznih diskurzivnih struktur za to specifično občinstvo so ravno najpomembnejše naloge javnega nastopanja.
Umetnost javnega nastopanja se lahko pojavlja v različnih situacijah in prostorih. Čeprav je normalno, da na načrtovanih prireditvah, kot so razstave, razprave in pogovori, najdemo ljudi z lahkoto govora, se takšne situacije lahko dodelijo spontano in vsak dan, ko imajo ljudje, ki so vključeni v pogovor, takšne argumentirane sposobnosti.
Nekaj nasvetov, kako postati dober govorec
Poleg želje je pomembno, da kdor hoče postati dober govornik pred javnostjo, spoštuje nekaj vprašanj in upošteva nekatera pravila med jemanjem mikrofona in govorom, med njimi: privilegiranje videza nasmeha, ne pretiravanje v gibih in geste, ki povzročajo izgubo pozornosti pri izrečenem in gre za geste, odmereno uporabljajo neverbalni jezik, imajo jasen ton glasu in poudarjajo tiste dele govora, ki jih želite poudariti , med predstavitvijo uporabite primere in anekdote, da bralcu ali poslušalcu dodate boljše razumevanje, nič boljšega od dobrega primera, postavljajte vprašanja, tako da lahko javnost sama razpravlja o tej temi.
Pomen govorništva v starih časih
Rojstvo govorništva sega daleč v preteklost in se nahaja na Sicilija kot njena posteljica pa bi bila klasična grška kultura tisti, ki bi mu pripisoval prestiž in politično moč. The Grški filozof Sokrat je v grškem mestu ustanovil šolo za govorništvo Atene da je bilo predlagano, da se moški usposobijo in vodijo k uresničevanju etičnih ciljev, ki zagotavljajo napredek države.
Stari Grki in Rimljani so se zavedali pomena govorništva in ustnega prenosa informacij in znanja. Javni nastop ni bil razumljen kot sposobnost rojstva nekaterih nadarjenih posameznikov, temveč nekaj, kar je bilo treba trajno preučevati in izpopolnjevati. Da bi to dosegli, je bilo bistveno aktivno sodelovanje v govorih, dialogih in razstavah. Tako Aristotel kot Ciceron sta si zapomnjena kot ključna primera te vrste grške oziroma rimske komunikacije.
