opredelitev agro-izvoznega modela
Koncept agro-izvoznega modela je tisti, ki se je pojavil v drugi polovici 19. stoletja v Argentini in Latinski Ameriki na splošno zaradi utrditve gospodarskega sistema, ki temelji tako na proizvodnji kmetijskih surovin kot na njihovem izvozu v države Centrali (večinoma evropski). Agro-izvozni model je bil neposredna posledica skoraj neomejenega priliva tujih naložb in kapitala, ki je Argentini omogočil, da je na velikem delu ozemlja ponovno aktivirala gospodarstvo. Poleg tega model kmetijskega izvoza sovpada z ustanovitvijo argentinske nacionalne države.
Pojem agro-izvoznega modela je povezan z razvojem svetovnega gospodarskega sistema ob koncu 19. stoletja. Ta sistem je temeljil na svetovni razdelitvi med osrednje države in obrobne države ali države proizvajalke. Medtem ko so se slednji specializirali za proizvodnjo in izvoz surovin in osnovnih elementov (zlasti kmetijskih), so se prvi posvetili proizvodnji proizvedenih ali kompleksnejših izdelkov, ki so bili prodani po višji ceni kot surovine, in da so zato dovolil evropskim silam in ZDA, da zasežejo velik kapital.
Naoljen način, kako se je ta gospodarski sistem razvijal, je omogočil kroženje kapitala med najmočnejšimi in najmanj močnimi regijami več kot petdeset let. Kapitalistična kriza leta 1930, ki je povzročila, da so države, kot so Velika Britanija, ZDA in Francija, padle v resno gospodarsko depresijo, je prekinila pretok naložb v obrobne države. Na ta način so morale latinskoameriške države, kot je Argentina, najti način, kako ta agro-izvozni model nadomestiti z modelom notranje potrošnje, ki bi omogočil dajanje celotne lokalne proizvodnje na trg vsake regije.
Ves čas svojega obstoja je agro-izvozni model dovoljeval gospodarsko rast (čeprav ne razvoj) Argentine in jo spremenil v tisto regijo, po kateri je bila takrat znana: "kašča sveta".
