opredelitev tabuja
Izraz tabu se v skupnem jeziku uporablja za označevanje vseh stališč, ravnanj, vedenj ali sklopov vrednot, ki so lahko v nasprotju s tistim, kar je družbeno sprejemljivo in ga zato družba razume kot nevarnega, neprijetnega, dvomljivega ali nesprejemljivega večina prebivalstva.
Tistega, kar je v skupnosti prepovedano iz socialnih, socialnih ali psiholoških razlogov, ker je nekaj nenaravnega ali ker krši vrednote
Tabuji so vse, česar je v družbi prepovedano delati ali govoriti, bodisi zaradi verskih, socialnih ali psiholoških konvencij.
Tabuji običajno temeljijo na nenaravnem, na primer na bratu, ki se zaljubi v svojo sestro, če naštejemo enega najpogostejših tabujev.
Ko se kakšna praksa, vedenje, navada ali naklonjenost trči s prevladujočimi tradicionalnimi vrednotami, z zapovedmi neke religije ali z nekaterimi dogmami političnega razreda, jih bo mogoče cenzurirati in šteti za tabuje.
Eden izmed najbolj priljubljenih tabujev je tisti, ki je povezan z jezikom, tiste besede ali izrazi, ki so ocenjeni kot slab okus ali pa so povezani z občutljivimi temami, kot so seks, smrt, zlo, v mnogih kulturah običajno veljajo za tabuje.
Eden najbolj razširjenih načinov za nadomestitev ali nadomestitev teh besed je s pomočjo slavnih evfemizmov, ki so sestavljeni iz manifestacij, ki se uporabljajo za zmanjšanje teh tabu izrazov.
Na primer, ko se reče, da je ta ali tisti odšel, da ne rečem, da je umrl.
Ko oseba razbije tabu, ki prevladuje v družbi, se šteje, da stori hudo kaznivo dejanje in jo v tem primeru vrstniki kaznujejo s kaznijo za tako kršitev.
Vendar se tabuji lahko kaznujejo s pravne ravni, če se kaznivo dejanje, ki je storjeno, šteje za kaznivo dejanje, če tega ne storimo, pa socialna kazen, na primer obsodba javnosti, diskriminacija, med najpogostejšimi.
Moramo reči, da večina tabujev izvira iz kulturne tradicije, čeprav to ne pomeni, da lahko nastanejo tudi kot posledica nekega posebnega interesa nekega družbenega sektorja.
Trenutno se številne tabu prakse izvajajo zasebno ravno zaradi nelagodja ali družbenega nezadovoljstva, ki ga lahko povzročijo, vendar to nelagodje ne pomeni, da ne obstajajo.
Kot vse, kar je povezano z družbo in etičnimi vrednostnimi sistemi, ki urejajo skupino ali skupnost, so tudi prakse, ki se štejejo za tabuje, umetno vzpostavljene kot take zaradi različnih sklopov norm, vrednot ali vedenj, ki jih označujejo kot nevarne, neprimerne ali moralno neprimerno.
To pomeni, da tisto, kar je za eno družbo tabu, morda ne za drugo, ker se prakse, ki se obravnavajo kot take, razlikujejo ne samo glede prostora, ampak tudi časa.
Ko govorimo o tabuju, se običajno sklicujemo na prakse, povezane s spolnostjo posameznikov, pa tudi na odnose, ki se vzdržujejo z drugimi posamezniki, prehranjevalne prakse, uporabo jezika ali kretenj itd.
V tem smislu obstajajo spolne prakse, ki se za večino družb običajno štejejo za tabu, kot se to zgodi na primer pri tem, kar se šteje za incest (ali spolne odnose med sorodniki) ali pri kanibalizmu (to je uživanje človeškega mesa).
Kar pa globoko konservativna ali verska družba šteje za tabu (morda uporaba telesa za tetovaže, geste ali oblačenja), je lahko povsem normalno in običajno v drugih bolj liberalnih družbah.
Danes obstajajo družbe in skupnosti, ki jih sodobna zahodna družba šteje za "primitivne" in ohranjajo številne obrede in prakse, ki po zahodni morali niso primerne.
Enako velja za orientalske zakonske, verske ali spolne prakse, ki se jim na Zahodu pogosto ozirajo.
Vendar kritike zahodnega sveta do drugih kultur ne upoštevajo, da so številne njegove lastne prakse (na primer prekomerno uživanje govedine) žaljive ali neprijetne za druge družbe.
V današnjih družbah živimo z nešteto tabuji, mnogi med njimi temeljijo le na družbeni škodi, drugi pa na ohranjanju določenih moralnih vrednot ali vraževerja.
