opredelitev samostana
Samostan je ena najpomembnejših verskih zgradb, saj je povezan z ustvarjanjem mirnega in sproščenega prostora, v katerem se lahko prebivalci ali gostje posvetijo vsakdanji molitvi in povezavi s svojim bogom. Samostan je svoje ime dobil po grščini, jeziku, v katerem je pomenil „hiša samo enega“, saj je najprej samostane naselil en sam menih ali vernik.
Samostani obstajajo že od nekdaj, saj jih je ustvaril človek, da bi zagotovil prostor popolne predanosti bogu in intimnega odnosa z njim. Čeprav so bili samostani iz srednjega veka v Evropi še posebej pomembni in pogosti, imajo številne druge religije (na primer budistične) podobne prostore, kjer se posamezniki, ki jih naseljujejo, skoraj izključno posvetijo razmišljanju o odnosu človeka do svojega boga.
Samostani so običajno sestavljeni iz okolij, posebej zasnovanih in ustvarjenih za molitev (prostori, ki se običajno imenujejo oratorij in v katerih so urejeni vsi bistveni elementi zadevne religije), pa tudi območje prostorov, v katerih se menihi upokojijo za počitek in za izvajanje njihovih zasebnih nalog. Samostani imajo običajno skupne prostore, kot so jedilnice ali terase, v katerih se ob določenih urah dneva srečujejo vsi menihi.
Pomembnost srednjeveških samostanov je bila v kulturnem smislu ključnega pomena, saj so bili v njih narejeni vse vrste rokopisov, ki so omogočali ohranjanje verskih praks, pa tudi spodbujanje znanstvenih raziskav, filozofije, metafizike in drugih znanosti. Trenutno samostani še naprej obstajajo za tiste, ki se posvetijo verski karieri in se zatekajo v te prostore, da svoje misli osredotočijo na Boga, verske prakse in vrednote, ki jih ta religija pomeni.
