definicija emotivizma
Znano je kot Etični motivizem K temu etični tok cilja (del etike, ki se ukvarja z analizo moralnega jezika) ki trdi, da vrednostne presoje izhajajo iz posameznih čustev, nato pa bo namen prepričati druge, da čutijo, kako se počutimoin celo poskušajo pridobiti tiste, ki ljudje, ki razmišljajo povsem drugače, vrednotijo situacije enako kot mi.
Emotivizem ne uporablja racionalnih sredstev, da bi dokazoval veljavnost svojega predloga, še več, popolnoma se ga odpove, pri čemer uporablja le čustva in njihovo spontanost, da bi lahko spoznal moralno resnico.
Njeni glavni cilji so po eni strani sredstva za vplivanje na vedenje ljudi z drugimi besedami z besednimi dejanji, čustvi, prošnjami, občutki, po drugi strani pa se z moralnim jezikom izraža odnos do situacij oz. stvari in jih je zato treba ločiti od preprostega subjektivizma.
Na primer, na ukaz tega filozofskega sistema nam izjave, kot je zavist zelo slaba, ne bodo povedale ničesar o naravi dejanja zavida, ampak dejansko izražajo občutek, ki ga, torej zavist, izzove.
Med najbolj zvestimi predstavniki Emotivističnega toka so filozofa David Hume in Ludwig Josef Johann Wittgenstein.
HumePo drugi strani je menil, da je nemogoče povsem utemeljiti moralne možnosti na razumu; niti v dejstvih niti v idejnih odnosih ni ničesar, kar bi lahko šteli za dobro ali slabo, kajti moralni pomen, ki ga bodo imeli, bo dobil v okviru naših prejšnjih namenov in okusov. Moralna presoja bo po Humeu temeljila na občutku odobravanja ali neodobravanja, ki ga doživljamo v različnih okoliščinah.
Medtem, WittgensteinMenil je, da je na svetu vse tako, kot je, ni vrednote, zato bi bilo poskušanje opredeliti vrednost v nasprotju z mejami samega jezika. Kar je povezano z etiko, bo takoj, ko bo to mogoče pokazati.
