definicija otroštva
Se imenuje otroštvo do obdobja človekovega življenja, ki se konča približno pri 7 letih, ko bo kmalu vstopil v naslednjo tako imenovano puberteto.
Otroštvo velja za ključni trenutek v življenju katerega koli človeškega bitja, saj se tam oblikujejo čustvene in intelektualne opore osebe, to so tisti, ki prihodnji uspeh ali neuspeh posameznika bo odvisen od odrasle osebe. Pomislite, kdaj nekdo reče, da me je "kaj takega zaznamovalo kot otroka" ... No, na to mislim in to je nekaj, kar lahko v zelo redkih primerih vidimo v drugih življenjskih obdobjih, kot je na primer odraslost, ki je človek ponavadi veliko bolj izkušen in z več hrbta za premagovanje nekaterih ekstremnih situacij.
Zgodnja stimulacija, didaktične igre in otrokova bližina pedagoškim orodjem jim omogočajo, da se pripravijo na začetek šolskega življenja, začenši pri treh ali štirih letih. Za te dejavnosti so lahko odgovorni starši ali strokovnjaki za pedagogiko, ki lahko svetujejo staršem, ali pa jim dodelijo izobraževalni začetek za najmlajše.
In prav zaradi te šibkosti so prisotni otroci, ki zaradi svoje nedolžnosti nimajo dovolj orožja, da bi se branili pred, na primer, zlorabo odrasle osebe, je vedno glavni interes in poudarek na zaščiti in boju za otrokove pravice. Tako delajo številne nevladne organizacije, kot je UNICEF, ki pri svojem delu podpira Združene narode in je zato morda najbolj znan na tem področju.
Poleg tega je bila tudi iz tega nadnacionalnega organa (ker je sestavljen iz različnih držav) izdana Deklaracija o otrokovih pravicah, ki ima deset členov, v vsakem od njih pa so zagotovljene različne pravice v zvezi z zdravljenjem, izobraževanjem , zdravje, stanovanje, primarno zdravstveno varstvo, identiteta. Tako kot UNICEF tudi številne druge nevladne organizacije prek svojih mrež prostovoljcev osredotočajo svoje delo na različne probleme, povezane z otroki, v nekaterih vidikih, ki jih zajemajo pravice. Z drugimi besedami, te nevladne organizacije se borijo in ustvarjajo prostor za pomen otrokovih pravic.
Poleg tega v mnogih državah obstajajo bolj specifični zakoni kot izjava OZN, ki navajajo tudi, katere druge pravice so značilne za otroke, zato bi jih morali uživati. S teh vidikov so otroci subjekti pravic, zato jim mora družba ne le zagotoviti pravice otrok, temveč jim tudi dati glas, da se izrazijo v zvezi z njimi, njihovimi potrebami in udeležbo v družbi.
A seveda, ne glede na to, kako dobro je njihovo delo, tudi človek ne živi z UNICEF-om, zato delo, ki ga v zvezi s tem opravljajo otrokovi starši, pa tudi ožje družinsko okolje, strici, stari starši in učitelji že, ko je fant šolske starosti.
V zadnjih letih je bila v središču polemike razprava o korespondenci staršev. Velikokrat je celotno izobraževanje dodeljeno učiteljem, ko so dejansko pospeševalci, da lahko otroci spoznajo in dojamejo resnični svet. Starši pa so tudi pospeševalci tega istega in celo v veliko bolj poglobljenih in bistvenih vidikih, kot so otrokove vrednote, običaji in odnosi.
Mediji si zaslužijo ločen odstavek, saj je danes za razliko od tistega, kar se je zgodilo z nekdanjimi otroki, zelo tesno razmerje, ki ga otrok vzpostavi s televizijo, na primer včasih celo več časa preživi v družbi kot s starši, ki morda delajo cel dan. Zato je treba tudi, da lahko oče poleg tega, da lahko vzpostavi določene meje, kot so urniki, ki mu bodo izpostavljeni, ozavesti tudi to oblikovalno vlogo, ki jo ima tudi pri mnogih otrocih sveta.
