opredelitev vsakdanjega
Pridevnik vsakdanji se uporablja v zvezi z vsakdanjimi in običajnimi stvarmi, torej značilnimi za vsakdanje življenje. V tem smislu beseda vsakdanjik prihaja s sveta.
Posvetni užitki
Koncept vsakdanjega je treba razumeti v nasprotju z višjo ravnino, duhovno ravnino. Vsakdanje in duhovno sta antagonistični realnosti. Če se torej sklicujemo na posvetne užitke, namigujemo na uživanje ob dobrem obroku, prijeten sprehod, prijazen pogovor, branje zanimivega romana in navsezadnje preproste stvari v življenju, ki nam jih zagotavljajo v zadovoljstvo. Na drugi strani so užitki, ki presegajo in imajo duhovno komponento. Na ta način je nirvana kot posledica zen meditacije oblika užitka, ki ni posvetna.
Še en pomen besede
Izraz posvetni ima tudi drug pomen. Na ta način se reče, da ko nekdo ljubi razkošje in pogosto obiskuje izbrana okolja, živi vsakdanje življenje. V tem smislu je tako imenovana visoka družba tisti družbeni razred, ki uživa posvetne stvari. V teh primerih ima pridevnik vsakdanji jasen pejorativni prizvok, saj je povezan s površnostjo in nečimrnostjo rafiniranih okolij visoke družbe.
Ideja sveta in vsakdanjega
Beseda svet je v grščini enakovredna kozmos. Za stare Grke je svet kraj, ki ga ukazujejo naravne sile, v drugi dimenziji pa je zlovešče mesto, podzemlje. S prihodom krščanstva je ideja sveta dobila novo dimenzijo in zemeljski svet se razume v nasprotju z nebeškim svetom.
Iz krščanske perspektive imajo stvari sveta (posvetne) nižjo vrednost od stvari nebeškega sveta
V zemeljskem svetu obstajajo človeške nepopolnosti in še posebej greh, v nebeškem pa popolnost in absolutna resnica. Ta krščanska ocena sveta je povzročila, da je bilo vse posvetno (na primer užitki) ocenjeno negativno, kot nevarno ali grešno odstopanje ali kot skušnjava človeškega duha.
V krščanskem nauku zemeljske ali posvetne stvari (včasih znane tudi pod izrazom "posvetni hrup") predstavljajo življenjsko pomembno pot in predlog, toda prava pot je v nebeškem svetu.
Fotografije: iStock - YinYang / Martin Dimitrov
