opredelitev odtujitve
Na splošno bo poravnava v našem jeziku imenovana izguba presoje, norost, v katero vstopi oseba, ki je pravkar izgubila duševne sposobnosti. Medtem posameznika, ki je v tej posebni situaciji, imenujemo odtujen.
Izguba sodbe ali norosti
Ko je nekdo odtujen, se počuti tujega sebi in svoji lastni resničnosti, saj je zgradil vzporedno in namišljeno resničnost, ki pa se živi, kot da bi bila resnična, očitno pa ni, in le okolje lahko spozna to nenormalno situacijo.
Psihiatrija uporablja koncept odtujenega kot sinonim za norega in je ena izmed medicinskih ved, ki se ukvarja zlasti z zdravljenjem in diagnozo teh primerov, ki so v nekaterih primerih lahko zelo resni in jih bo treba premagati s posebno obravnavo.
Fenomen, pri katerem osebnost zatre in postane pod nadzorom drugih
Po drugi strani pa odtujitev, znana tudi kot odtujitev, se izkaže za tisti pojav, iz katerega Posameznikova osebnost je zatrta, to pomeni, da se ji odvzame, nadzira in prekliče njegovo svobodno voljo in od tega trenutka postane oseba odvisna od interesov osebe, ki ga odtuji, pa naj bo to drug posameznik, organizacija , ali vlada, med drugimi možnostmi.
Medtem je odtujenost nerojeni pojav, to pomeni, da se z njo ne rodi, ampak jo organizira druga oseba ali ista oseba, odtujena psihološkim mehanizmom.
Vrste odtujitev: individualne in socialne
Možno je razlikovati med dvema vrstama odtujitve, odvisno od stopnje, na kateri se zgodijo: posameznika ali družbenega.
V primeru prvega je a duševna odtujenost za katero je običajno značilno izničenje posamezne osebnosti; zmeda traja pri sklepanju, pride do nekoherentnosti v razmišljanju, pojavijo se halucinacijski simptomi.
Oseba, ki gre skozi to stanje, se uči, če tega ne uspe, uči svojo podzavest iz namernega morbidnega procesa, v katerem verjame v določene situacije. Med najhujšimi tovrstnimi primeri lahko privede do popolne odsotnosti socialnih odnosov ter škodljivega in zelo agresivnega vedenja bodisi do sebe kot do okolja.
In na njegovi strani socialna odtujenost tesno je povezan s socialno manipulacijo, politično manipulacijo, zatiranjem in izničenjem kulture. V tem primeru posameznik ali skupnost spremeni svojo vest do te mere, da postane protislovna s tem, kar se od njih običajno pričakuje.
Medtem obstajajo štiri natančno opredeljene vrste socialne odtujenosti: verski (Odpoved določeni dogmi vztraja, kar bo seveda oviralo posameznikov razvoj), politiko (zatiranje in prevladovanje vlade je dovoljeno s tišino), ekonomično (prevladujejo tako mediji kot izdelki, ki jih posameznik sam proizvaja) in potrošnik (Smo sužnji tistega, kar nam oglaševanje pove, to pomeni, da kupujemo samo tisto, kar nam pove, ne da bi prej racionalno ocenili koristnost ali potrebe, ki jih imamo za zadevni izdelek. Sreča se zgodi le z zaužitjem izdelka, ki nam ga oglaševanje pove. in ne zaradi koristi, ki nam jih lahko prinese).
Socialna odtujenost in vpliv industrijske revolucije
Po industrijski revoluciji v osemnajstem stoletju, družbenih spremembah, ki so se zgodile, in vzponu meščanstva v tistih časih, v okviru socialnih sprememb se pojavlja koncept socialne odtujenosti v zgoraj omenjenih izrazih.
Človek se spet počuti odtujenega ne monarhičnemu apsolutizmu, ki mu je omejeval svoboščine, temveč delodajalcem in vrstnikom, ki ga zlorabljajo.
Proletariat se bo na primer počutil odtujen pritisku, ki ga trpi nad kapitalistom, ki mu mora ugajati s svojim delom, da maksimira svoj dobiček.
Imajo breme dela, pogosto prisilnega in težkega, ki jim ne prinaša nobene koristi, nasprotno pa jih izolira in osiromaši, na drugi strani pa njihovi šefi na njihov račun postanejo bogatejši.
Približno to je predlagal komunizem in proti temu se je neutrudno boril.
Marx je trdil, da je kapitalizem človeka spremenil v stvar, predmet, ki je vedno odvisen od tržnih zakonov. Posameznik je zgolj dobrina, ki služi hkrati z ustvarjanjem ugodnosti in bo zavržena, ko jih ne bo proizvedla v skladu s tem.
