opredelitev poštenosti
Iskrenost To je vrednota ali kakovost človeških bitij, ki so v tesni zvezi z načeli resnice in pravičnosti ter z moralno integriteto. Iskren človek je tisti, ki v svojih mislih, izrazih in dejanjih vedno poskuša postaviti resnico na prvo mesto. Ta lastnost tako ni povezana samo z odnosom posameznika do drugega ali drugih ali s svetom, ampak lahko rečemo tudi, da je subjekt iskren do sebe, ko ima znatno stopnjo samozavedanja in je dosleden s tem, kar misli. Nasprotje poštenosti bi bila nepoštenost, praksa, ki jo v sodobnih družbah pogosto zavračajo, saj je povezana s hinavščino, korupcijo, kriminalom in pomanjkanjem etike.
Skozi zgodovino filozofije poštenost že dolgo preučujejo različni misleci. Na primer, Sokrat se je posvetil raziskovanju njegovega pomena in se pozanimal o tem, kakšna je v resnici ta kakovost. Kasneje so filozofi, kot je Immanuel Kant, poskušali sestaviti vrsto splošnih etičnih načel, ki so med njimi vključevala tudi pošteno vedenje. Drugi filozof, Konfucij, je za svojo etiko razlikoval različne stopnje poštenosti in jih je glede na njihovo globino imenoval Li, Yi in Ren. Vpraša se, ali je poštenost prirojena lastnost človeške rase ali je rezultat njihove interakcije v družbi. Z vidika vedenja živali drugi vretenčarji ponavadi privilegirajo svoje individualno stanje in v različni meri tudi svoje potomstvo pred drugimi sorodniki. Vendar je pri primatih ta pojav manj "individualističen" in doseže vrhunec pri ljudeh.
V tem smislu je poštenost (kot etična ali moralna lastnost družbe) tesno povezana tudi z iskrenostjo, skladnostjo, integriteto, spoštovanjem in dostojanstvom. Ker pa človeška resnica nikoli ne more biti absolutna, poštenost je tudi subjektivna vrednota, kolikor je odvisno od konteksta in udeleženih akterjev. Iz tega razloga je zelo težko določiti skupne moralne parametre iz ene družbe ali ene kulture v drugo in celo med skupinami ali med posamezniki se te predstave lahko korenito spremenijo, kar je za enega vzorec poštenosti, za drugega pa ne. Tako je v nekaterih kulturah sprejetje drugih ljudi sprejeto kot iskreno dejstvo, ki daje prednost razvoju lastne družbe; ta dejavnik v drugih civilizacijah ni dobro viden. Podobno je piratstvo očitno za večino ljudi nepošteno dejanje, vendar se nanj gleda kot na "upravičen" odnos do zlorabe stroškov knjig, glasbe ali računalniške programske opreme. Vzporedno s tem so starodavno pomorsko piratstvo številne vlade obsodile kot obliko kraje, medtem ko so ga drugi narodi razumeli kot nekakšno čudno junaštvo.
Poleg tega je na različnih področjih tipične družbe koncept poštenosti spremenljiv in bolj ali manj prednostni. Na primer, poštenost ima v znanosti prednost, v politiki pa je ta pojem veliko bolj diskutabilen. Vendar je kontaminacija poštenosti dosegla različna področja, na katerih je obsodba tega dejstva zelo vsestranska in je odvisna od uporabljenih standardov. Tako sicer celotna znanstvena skupnost nepoštenega dogodka brez obotavljanja zavrača, kadar se dokaže plagiat ali goljufija, žal tega primera v državnih pooblastilih večkrat ne prepoznajo.
