definicija antropološkega dualizma
Antropološki dualizem je filozofski koncept, ki izhaja iz predpostavke, da je človeško bitje sestavljeno iz telesa in duše.
To pomeni, da ta teorija poudarja, da človeka ni mogoče zreducirati na svojo telesnost, saj onstran materialnih konotacij telesne prisotnosti človeka obstaja posmrtno življenje, nematerialna entiteta, ki se ne zazna samo po sebi, ampak jo dojemajo z dejanji ki poživijo telo.
Položaj Platona in Descartesa
Platon je menil, da je duša princip, ki poživi telo. Tudi drugi misleci so prišli do istega zaključka: Descartes je jasen primer tega. S tega vidika imata telo in duša dve različni resničnosti, vendar med seboj nenehno sodelujeta. Pravzaprav ima lahko duševna bolezen svoj odraz v telesni ravni.
Somatizirajte čustva
Tako je na primer pri somatizaciji stresa, ki lahko povzroči prebavne težave, motnje spanja, bolečine v hrbtu, želodcu ...
Na enak način telesna sfera vpliva tudi na čustveno raven, kar kaže dejstvo, da se mora oseba, ki trpi zaradi hude bolezni, bolj potruditi, da je optimistična in ostane srečna kot nekdo, ki je zdrav.
Tudi telesna bolečina lahko povzroči žalost. To so sklepi, ki jih ponuja psihologija, ki odraža tudi interakcijo med telesom in duhom.
Platon pa je imel bolj pesimističen pogled na telo, kot kaže ena njegovih slavnih izjav: "Telo je zapor duše."
Skrivnost življenja
Antropološki dualizem se poveže tudi z bistvom skrivnosti življenja, z opazovanjem tistega dostojanstva, ki človeka razlikuje od drugih bitij, saj oseba zaradi svoje inteligence in volje kaže izjemno avtonomijo in modrost.
Po drugi strani pa poleg telesnosti osebe obstajajo nematerialne sposobnosti, kot sta inteligenca in volja. Poleg tega so tudi občutki nematerialni, jih ni videti, a jih čutiti. Znanstvenega dokaza o obstoju duše ni, kljub temu pa je njena resničnost intuitivna na filozofski ravni, kot kaže argument tistih mislecev, ki so razmišljali o antropološkem dualizmu.
