opredelitev klišeja
Koncept klišeja se v našem jeziku uporablja večkrat, medtem ko gre za koncept, ki izhaja iz francoskega jezika, vendar se je zaradi njegove široke uporabe v našem jeziku uspel uveljaviti kot eden več.
Izraz se uporablja v španščini z več čuti, enaki kot v francoščini.
Koncept francoskega porekla je nekoč poimenoval različna vprašanja: razvit del filma z negativnimi podobami, ploščo, na kateri je posnet v tiskarnah, in ponavljajoče se ideje ali izrazi
Kliše je po ukazu fotografije del filma, ki je že razvit in ima negativne podobe.
Po drugi strani pa na področju tiska kliše označuje ploščico, na katero bo vtisnjeno tiskano.
Končno se koncept uporablja za sklicevanje na tisto idejo ali izraz, ki se na primer zelo pogosto pojavlja v literarnem delu.
To je nedvomno najbolj razširjena uporaba tega izraza.
Kliše je ta fraza, izraz, ideja ali dejanje, ki je bilo pretirano uporabljeno do izgube moči in izvirnosti, še posebej, če se je sprva v svoji kategoriji pojavilo kot nekaj novega in inovativnega.
Ko se ideja ali manifestacija ponovi in ponovi s ponovitvijo, na koncu večina ljudi sprejme kot veljavno in tam nastane slavni kliše.
Sinonim stereotipa
Koncept se uporablja tudi kot sinonim za stereotip.
Stereotip je poenostavljeno dojemanje o osebi, stvari ali skupini in o skupnih lastnostih.
Z drugimi besedami, sestavljen je iz predsodka, ki deluje kot napoved vedenja, ki ga bodo ti ljudje ali skupine natančno opazovali.
Medtem koncept izhaja iz svinčenega kalupa, ki je bil uporabljen v tiskarnah namesto prvotnega kalupa in je prav tako privedel do oblikovanja metafore, ki kaže na možnost prenosa vnaprej uveljavljenih idej z enega kraja na drugega.
Mediji igrajo posebno vlogo pri ustvarjanju in reprodukciji stereotipov, ki jih širijo s svojo vsebino, medtem ko javnost dostopa do teh že uveljavljenih modelov in jih ponotranji.
Uporaba v literarni fantastiki, v kinu in celo v državah
Nekaj precej ponavljajočega se in običajnega je, da avtorji zgodb, romanov in celo govorci na zahtevo ustnega diskurza spadajo v klišeje; večino časa uporaba klišejev vključuje pomanjkanje izvirnosti, kreativnosti in inovativnosti v zadevnem delu, zgodbi ali govoru in seveda ga javnost sploh ne bo dobro videla, saj bo takšno stanje pri oblikovanju lastne ideje štelo za pomanjkljivost.
V svetu kinematografije so klišeji pogosti elementi zgodb, na primer grda deklica, ki je nihče ne gleda in da ji nenadoma, ko se začne oblačiti in oblačiti drugače, najbolj priljubljen fant pade pod noge. Kolikokrat smo že to sceno videl v filmih, zlasti v tistih romantičnih komedijah, namenjenih mladostniškemu občinstvu.
Čeprav uporaba klišejev ni vedno znak pomanjkanja kreativnosti, saj v nekaterih situacijah z njim lahko vzpostavimo harmonijo s publiko, to je z orodji govora. Uporaba klišejev v službi zgodbe v mnogih primerih omogoča poenostavitev povedanega in nato celotni javnosti olajša razumevanje sporočenega.
Druga koristna uporaba, ki jo lahko pripišemo klišeju, je ko se uporablja v kinu ali v predstavi in nato zlomi, ki predstavlja resničnost, ki je popolnoma nasprotna tisti, ki jo predlaga kliše.
Torej, včasih lahko pretirana uporaba klišejev moti gledalca, čeprav lahko v nekaterih primerih kliše prispeva k razumevanju zgodbe in je tudi navdihujoč element resničnosti.
Pogosto je tudi, da se kliše uporablja pri govorih o državah in njihovi uporabi ter običajih in kulturah.
Argentinci naj bi bili na primer izvrstni, da imajo radi tango, žar, nogomet, Španci pa pogosto slišijo, da so navdušeni nad bikoborbami, plesi flamenka in zelo zabavni in prijazni v poslu.
Po drugi strani pa Italijane običajno uvrščamo med zapeljive, elegantne in seveda ljubitelje pice in testenin.
Medtem pa Severnoameričani, ki so zelo formalni, obožujejo nezdravo hrano in so precej debeli.
Seveda vse to spada v vesolje klišejev in stereotipov. Obstajajo vprašanja, ki so resnična, druga pa niso tako resnična in so morda bolj pretirana.
