opredelitev razlastitev
Razlastitev obsega prisvajanje stvari, ki je v lasti osebe, vendar je zaradi javne koristi potrebna, v zameno pa bo lastniku odškodnina dana kot odškodnina.
Zakon, s katerim si država zaradi javne potrebe prisvoji nepremičnino od druge, ki ji je treba finančno nadomestiti izgubo
Gre za enostransko ukrepanje države pri polnem izvrševanju svoje moči in suverenosti, ki ga mora vedno podpirati cilj, ki to upravičuje, in mora upoštevati tudi ekonomsko odškodnino tistemu, od katerega je lastnina razlaščena.
Vsako materialno blago, razen denarja, je lahko razlastitveno, vseeno moramo reči, da običajno velja za nepremičnine.
Zakon, ki dovoljuje to potrebo
Gre za to, da je v tistih državah, ki podpirajo demokratični in liberalni sistem, potreben zakon, uredba, ki jo sankcionira zakonodajna oblast, ki dovoljuje razlastitev zadevnega premoženja in da cilj temelji na javnosti in skupni interes omenjene družbe, na primer gradnja avtoceste, bolnišnice, ulice, šole ali katerega koli drugega gradbenega dela.
Za kapitalistični in liberalni sistem je zasebna lastnina nedotakljiva, zato je temeljna sankcija uredbe, ki to dovoljuje, in absolutno jamstvo, da so vzroki ustrezni.
Natančneje, gradnja avtocest ali drugih, kot smo že omenili, zahteva razlastitev zemljišč ali zgradb, ki so imele zasebnega lastnika.
Kot smo že povedali, je zdaj bistven zakon o razlastitvi, ki nedvoumno določa sredstva, ki jih je treba razlastiti, in jasno je opredeljen vzrok javne službe, ki spodbuja omenjene ukrepe.
Zakon to stanje priznava in vedno predvideva izplačilo odškodnine lastniku razlaščene stvari.
V primeru, da se to ne zgodi, se lahko seveda uvede sodni ukrep za ustavitev razlastitve do in takoj, ko se izplača ustrezna odškodnina.
Zato razlastitev imenujemo za vsako dejanje, ki vključuje odvzem koncesije zasebnemu podjetju za uporabo ali uporabo določenega vira ali gospodarske dejavnosti.
Ta razlastitev tudi predvideva, da ta dejavnost ali vir od trenutka preide v roke države, ki je nato odgovorna za odločanje o njihovi uporabi v skladu z njenimi interesi ali potrebami.
Številka, ki sproža polemike
Razlastitev je v zakonu konfliktna in kontroverzna figura, saj se sooča z dvema zelo nasprotnima stališčema, ki sta med drugim povezana s konceptoma, kot sta svoboda in samoodločba.
To je tako, ker je za nekatere liberalne in privatizacijske teorije v trenutku, ko je med zasebno stranko in državo sklenjena pogodba o uporabi ali plodouporabi vira ali dejavnosti, to treba spoštovati do konca, podjetje pa mora v zameno: lahko svobodno odločajo o tem, kaj storiti s tem virom, o vloženem ali pridobljenem kapitalu itd.
Vendar pa obstaja tudi stabilizirajoče stališče, po katerem je nacionalna država nadrejena kateri koli družbi ali multinacionalki, ki ima funkcije na svojem ozemlju, in ker je pravica do samoodločbe narodov boljša od pravice do gospodarske svobode, ljudi ( ki jo zastopa država) lahko odloči, ali bo to pogodbo skrajšala ali dokončno odpovedala.
Tako vsakič, ko pride do razlastitev, pride do tovrstnih konfliktov in razprav zaradi razlike v stališčih.
Ni lahko opredeliti, kateri od obeh je pravilen glede na to, kakšen zakon ali predpisi se uporabljajo, čeprav je mnenje, da je država odgovorna za sprejemanje vseh vrst odločitev v regijah in ozemljih, ki spadajo pod njeno pristojnost, običajno (b) pristojnost.
Trenutno so razlastitev zelo pogost pojav v nekdaj izkoriščenih državah, ki jim je bila odvzeta in ukradena pomembna količina naravnih in lastniških virov.
To plenjenje se danes ustavi z razlastitvami, zaradi katerih zelo donosne dejavnosti (na primer črpanje nafte) preidejo v roke države in večnacionalne kapitalistične družbe ali skladi izgubijo oblast nad njimi.
To predpostavlja hkrati dejanje suverenosti države proti napredovanju mednarodne kapitalistične politike.
Razlaščena stvar se imenuje tudi razlastitev.
