opredelitev preventivnega pridržanja

Preventivno pridržanje, poznan tudi kot začasni zapor, je previdnost ki jih lahko odredi pravica in ki sestoji iz zapor posameznika, ki se preiskuje zaradi domnevnega sodelovanja v kaznivem dejanju, kljub temu da ni bil obsojen in obsojen.

Nato obtoženega pošljejo v zapor do sojenja in njegove krivde ali nedolžnosti.

Takojšnja posledica bo, da je obtoženi popolnoma prikrajšan za prostost, četudi ni bil obsojen zaradi vzroka, zaradi katerega je obtožen.

Običajno kdaj obstaja nevarnost bega ali oviranja sodnega postopka S strani obdolženega se sodnik odloči, da mu bo narekoval preventivni pripor, torej je preventivni pripor v osnovi preventivni ukrep, saj je na ta način osumljenca mogoče nadzorovati in mu, kot smo rekli, preprečiti pobeg ali sprejetje kakršnega koli ukrep, ki vpliva na preiskavo, na primer napad na odločilno pričo v zadevi in ​​uničevanje nekaterih odločilnih dokazov, med drugim.

In tudi kadar obstajajo neizpodbitni dokazi o krivdi in se to doda dejstvu, da obstaja nevarnost bega in ovira preiskavo, se izda preventivno pridržanje.

Treba je opozoriti, da je preventivni pripor sodni ukrep, ki se običajno uporablja v skrajnih primerih in v tistih primerih, ki veljajo za skrajne, saj pred njim, ki velja za skrajni sodni vir, lahko plačilo obveznice ali, če tega ne uspe, aretacija stalno prebivališče obtoženega.

Ko bo torej preveč dokazov, da obdolženec stori skrajna dejanja, ki otežujejo zadevo, v katero je vpleten, se bo sodnik odločil za uporabo tega previdnostnega ukrepa.

Medtem se izkaže, da je zapor ali zapor kraj, kjer bodo obtoženi in prizadeti zaradi preventivnega pridržanja. V zaporu, ki je del sodnega sistema, so zaprti zaporniki in tudi problematični obdolženci, ki čakajo na rešitev primerov. Naloga zapora je odvzeti prostost in obdolženca izolirati iz družbe.


$config[zx-auto] not found$config[zx-overlay] not found