opredelitev teocentrizma
Teocentrizem označuje filozofsko doktrino, za katero je značilno, da Boga postavi v središče vsega, kar se dogaja v vesolju, in tudi kot njegovega vladarja, to pomeni, da je v skladu s to strukturo Bog odgovoren za vse, kar se dogaja, vključno z ljudmi Bog.
Vsaka razlaga dogodka, teocentrizem, je v volji in božji odločitvi. Nič ni mogoče razložiti zunaj božanskega razloga. Znanost bo seveda podrejena Bogu.
V sili so ga namestili v srednjem veku, vrednost pa je izgubila v renesansi, kjer je prevladovala ideja človeka kot središča.
Poudariti moramo, da je bil ta predlog v srednjem veku nameščen s silo in absolutno prisotnostjo, čeprav se bo razvil mnogo stoletij pred tem, v bistvu po Kristusovem prihodu, in da je mimogrede s prihodom prevladoval na prizorišču. renesanse izginila, ker je ravno s tem gibanjem prišla nasprotna misel, da je človek središče vesolja, kar formalno imenujemo antropocentrizem.
Na tej zgodovinski stopnji narašča pomembnost človeka, velja za upravljavca resničnosti in njenega ključnega dela ter izpodriva idejo o Bogu kot vzroku vsega. Z drugimi besedami, božanskost ne izgubi prisotnosti, vendar je nedvomno premaknjena v ozadje. Seveda bi vsa ta nova koncepcija postopoma prinesla številne spremembe na različnih življenjskih nivojih, med drugim v politiki, družbi.
A vrnimo se k njenemu trenutku največjega sijaja, ki je bil, kot smo rekli, srednji vek. Srednjeveški pogled je bil popolnoma teocentričen. Bog je bil prisoten v vsem, seveda pa je bila tudi krščanska religija v podporo tej prevladujoči doktrini. Takšno stanje je dajalo primarni pomen predstavnikom Cerkve, ki bodo postali temeljni deli tega časa in tudi elita srednjeveške družbe.
Zaradi navedenega se v tem času dogajajo dogodki, kot so križarske vojne, ki so bile tiste odprave in vojaški vpadi, ki so jih kristjani izvajali proti muslimanom z namenom, da bi si povrnili ozemlja, ki so bila del svete dežele.
Foto: iStock - denizunlusu
