opredelitev prijetja
Izraz prijetje se uporablja za označitev dejanja, s katerim je oseba pridržana v primeru morebitnega kaznivega dejanja ali dejanskega kaznivega dejanja. Prijetje izvajajo različne policijske sile, izbrane za izvajanje takšnih dejavnosti, povezano pa je tudi s sodno sfero, saj lahko sodnik pripiranje osebe, ki je bila do zdaj prosto, narekuje kot previdnostno sredstvo pred možnostjo odgovornosti te osebe za kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje.
Prijetje je širok izraz, ki ga lahko uporabimo tako za ljudi kot za stvari ali blago. Ko je torej nezakonito blago odkrito na krajih carinskega nadzora, ga je mogoče tudi prijeti, kar pomeni, da ga obdržijo organi in odgovorni uradniki, da mu preprečijo vstop na ozemlje (ker je na primer nevarno, npr. kot pri narkotikih), pa tudi ob upoštevanju, da bi sprejetje istega omogočilo izvajanje goljufivih komercialnih dejanj (na primer izdelki, ki niso plačali davkov ali ustreznih stopenj).
V obeh primerih nam aretacija kaže, da so organi, ki so povezani z dejavnostjo, aretirali in pridržali osrednji predmet zadeve. Tako osebe ne more prijeti nihče drug, ker bi se to kvalificiralo kot ugrabitev ali kršitev človekove svobode. Aretacija, ki so jo izvedle policijske sile ali kateri koli drug pristojni organ, je upravičena, če se šteje, da je bila izvedena v dobro preostale družbe.
Prijetje osebe se lahko konča tako na morebitni svobodi (če se dokaže, da ni odgovorna za kaznivo dejanje ali obtožbo, ki ji je pripisana) kot tudi v učinkovitem in trajnem zaporu (če je vmešavanje te osebe v dejanje je dokazano, s čimer se zaračuna). Vsekakor je treba jasno povedati, da je prijetje tista stopnja pred dokončno in trajno zaporno kaznijo, s katero se bo oseba morda morala soočiti, če bo obtožena kaznivega dejanja.
