opredelitev poudarjanja
Poudarjanje kar pomeni, da je postavitev pravopisnega naglasa na ustrezni samoglasnik ali povečanje zloga, zaradi katerega ga izgovarjamo z večjim poudarkom glede na ostale, ki ga spremljajo, eno najpomembnejših dejanj, ki je bil v orbiti slovnice in je kot tak izredno pomemben za zadovoljivo uporabo zadevnega jezika. Prvi situaciji rečemo tonski naglas, drugi pa naglas.
Spoštovanje pravil, ki sistematizirajo poudarjanje besed, nam ne bo pomagalo le do pravilnega pisanja, temveč tudi do tega, da bomo razumljivi na način, ki govori, in ko pišemo. Kajti, če na primer naglas ni dobro umeščen, se lahko pomen fraze ali besede popolnoma spremeni ali pa bo sogovornik težko razumel.
Ker ko so naglasi ali poudarki dobro postavljeni, besedilo ne bo dvoumno in ga je mogoče razumeti brez težav.
Na žalost je bilo v zadnjih letih namesto, da bi pokazali izboljšave tega vidika slovnice, prišlo do številnih spodrsljajev in čeprav ne želimo kriviti le razvoja novih tehnologij in novih komunikacijskih načinov, ki so vam naloženi, so nedvomno prispevalo k napačni poenostavitvi nekaterih pravil črkovanja, vključno z naglasi.
Če začnemo pregledovati komunikacije po e-pošti, družabnih omrežjih, besedilnih sporočilih ali klepetu, bomo ugotovili, da naglas skorajda ni uporaben. V tem smislu se trdi, da hitrost, s katero se tovrstna komunikacija premika, povzroči, da ljudje prezrejo nekatera osnovna pravila.
Seveda pa je nikakor ne moremo sprejeti kot olajševalno, saj poleg vsega, če ne postavimo naglas tam, kjer ustreza, predstavlja pravopisno napako.
Po drugi strani pa sta pomanjkljiva črkovalna praksa v šoli in slabo branje lahko drugi vzroki za pravopisne napake.
Zapleti, ki navadno izvirajo iz te nepravilne rabe naglasa, so denimo taki, da beseda, ki ni bila umeščena z ustreznim naglasom, dobi drugačen pomen, kot ga ima v resnici. Na primer: Juan se je s svojim prvencem proslavil, ni pravilno, saj v o manjka naglas: skočil je.
