opredelitev odtujene
Koncept odtujena se uporablja za označevanje oseba, ki trpi zaradi odtujitve.
V bistvu je odtujenost zelo tipično psihično stanje, ki lahko prizadene ljudi in je sestavljeno iz izgube razuma, bodisi začasno, to pomeni, da motnja traja le nekaj časa in nato osebi uspe obnoviti normalno duševno stanje. V nasprotnem primeru gre morda za trajno odtujitev, ki bo za vedno vplivala na posameznika.
Za odtujeno osebo je značilna izguba identitete, to pomeni, da posameznik zatre svojo osebnost in bo potem postal voljen temu, kar nakazuje in predlaga zunanji svet. Ne bo ravnal v skladu s svojim bitjem, ampak bo ravnal povsem nasprotno kot posledica stanja odtujenosti.
Vzrokov ali situacij, ki lahko vodijo do odtujitve osebe, je lahko več. Kadar je posameznik izpostavljen številnim in močnim pritiskom, lahko pade v tovrstno stanje.
Ekonomske, politične ali socialne razmere, v katere je oseba potopljena, lahko vodijo do odtujitve.
Ta koncept se je lotil z različnih zornih kotov, sociologija, religija in očitno psihologija so se med drugim ukvarjale s tem pojavom.
Medtem pa Nemški filozof Karl Marx Bil je eden tistih, ki se je s to situacijo najbolj ukvarjal in jo razširjal s svojimi spisi in govori.
Marx je trdil, da je zasebna lastnina glavni vzrok za odtujenost najnižje in najbolj zatirane družbene plasti družbe. Z drugimi besedami, obstoj družbenih razredov in diferenciacija, ki jo sami predlagajo, je tisto, kar sproži odtujenost tistih, ki se nahajajo v njenih najnižjih ešalonih.
Marxov predlog za premagovanje tega stanja je bil izgnanstvo razredov in njihovo razlikovanje.
Čeprav se običajno uporablja ta beseda, je pomembno, da poudarimo, da obstajajo tudi drugi izrazi, ki so bolj priljubljeni, na primer noro, moteno, noro, neuravnovešeno.
Nasprotno stanje odtujenega je stanje uravnoteženo, za katerega je značilno, da so v ravnotežju in prevladujejo previdnost in dober razum.
