opredelitev jezikoslovja
Izraz lingvistika označuje disciplino, ki se ukvarja z znanstvenim preučevanjem zgradbe naravnih jezikov in znanjem, ki ga imajo njihovi govorci. Torej se jezikoslovje, tako kot vsaka znanost, osredotoča na proučevanje in razlago zakonov, ki urejajo jezik, in vsem nam razlaga, kako so jeziki delovali v določenem trenutku, kar nam bo omogočilo tudi razumevanje njihovega splošnega delovanja.
Sedanje ali moderno jezikoslovje se je začelo razvijati v 19. stoletju, vendar s posmrtno objavo Tečaj splošnega jezikoslovja, ki ga je objavil eden največjih strokovnjakov s tega področja Ferdinand de Saussure, bo jezikoslovje postalo samostojna veda, vendar integrirana v semiologijo, s posebnim poudarkom na razlikovanju med jezikom (sistemom) in govorom (raba) ter na definiciji jezikovnega znaka. Potem, že v 20. stoletju, priznani jezikoslovec Noam chomsky, je temu dodal temeljni vidik, pri čemer je razvil tako imenovani tok generativizma, ki predlaga nov pogled na to temo, osredotočanje in razmišljanje o jeziku kot govornikovem umu in v prirojeni sposobnosti, da imamo posameznike ki nam omogočajo uporabo in usvajanje tega jezika.
Obstaja več ravni, na katerih je mogoče preučiti jezik kot sistem, ne da bi pri tem kaj pustili ob strani, to so: fonetično-fonološka (osredotoča se na proučevanje fonemov in govornih zvokov), morfosintaksična (preučuje besedo, mehanizme ustvarjanja in oblikovanje leksikalne ravni (preučuje besede jezika), pomenske (proučuje pomen jezikovnih znakov).
Medtem bo z vidika govora besedilo veljalo za vrhunsko enoto komunikacije in pragmatike, ki je zadolžena za proučevanje izgovarjanja in izjave.
