opredelitev čezmorske širitve
Naslov „Prekomorska širitev“ je bil podeljen tistemu zgodovinskemu pojavu, ki se je v Evropi zgodil v 15. in 16. stoletju. Prekomorska širitev ni bila nič drugega kot tisto, kar je omogočilo, da sta se tako različna in oddaljena sveta, kot sta Evropa in Amerika, srečala prvič v zgodovini. Ime je dobilo to obdobje, saj je bil trenutek največjega evropskega napredka na morjih in oceanih planeta z gospodarskimi in vojaškimi cilji.
Vzroki ali izvori čezmorskih širitev so bili v blokadi, ki so jo Arabci izvedli konec srednjega veka v mestu Konstantinopel. Ta blokada je za Evropejce pomenila izgubo stika z vsemi vzhodnimi trgi, tako tistimi na Bližnjem in Daljnem vzhodu. Na ta način je evropska sposobnost in želja po nadaljnjem gospodarskem rasti vodila, da so se najprej Portugalci in nato Španci podali v oceane v iskanju nove poti prihoda v te oddaljene dežele. Na poti pa so na koncu spoznali celine Afrike (od katerih so poznali le sever) in Amerike.
Od trenutka, ko je bila Amerika končno dosežena (leta 1492 s strani Krištofa Kolumba, ki je zastopal špansko krono), se je čezmorska širitev Evrope neverjetno pospešila. Tako je večina zahodnoevropskih držav začela divje iskanje novih ozemelj: Španije, Portugalske, italijanskih mest, Anglije, Nizozemske, Francije in mnogih drugih. Posledica tega je bila osvojitev in kolonizacija velikega dela planeta, zlasti ameriške celine, ki je bila razdeljena v evropske roke, ne da bi spoštovala prejšnji obstoj domorodnih civilizacij.
Končno lahko rečemo, da se je ta čezmorska širitev spet ustvarila konec 19. stoletja, vendar takrat pod imenom imperializem. Od tega trenutka je evropski človek končal kolonizacijo ozemelj planeta, nad katerimi ni imel nobene politične moči in ki se jih je omejil le na gospodarsko izkoriščanje, kot so skoraj celotna afriška celina, Avstralija in nekatere regije jugovzhodne Azije.
