opredelitev odpuščanja
Odpuščanje je dejanje, s katerim se nekomu opravičimo za svoje napake ali priznamo krivdo drugega in sprejmemo njegovo prošnjo za odpuščanje. 
V komunikaciji obstaja povezava med pošiljateljem in prejemnikom, v primeru odpuščanja pa se lahko zahteva ali sprejme.
Pogosto se zgodi, da v svojem vedenju naredimo napake, ki drugim ljudem povzročajo sitnost ali žalitev. Če se zavedamo povzročene škode, smo moralno dolžni prositi za odpuščanje. Zahteva se, da poskusimo popraviti povzročeno škodo. V teh primerih rečemo, oprosti mi ali prosim za tvoje odpuščanje, v upanju, da bo sprejeto, s čimer se obnovi odnos med obema.
V nasprotnem primeru, ko smo užaljeni, je drugi tisti, ki lahko zahteva naše odpuščanje in ga sprejemamo ali ne. V obeh smereh odpuščanje izraža kesanje.
Odpuščanje pomeni visok etični občutek, ne glede na to, ali odpustimo ali nam je odpuščeno. Če je odpuščanje iskreno, pomeni, da naj bi se odpravili prekršek ali dejanje, ki je povzročilo nelagodje. Bilo bi kot ustni dogovor med dvema posameznikoma.
V religioznem smislu odpuščanje dobi bolj slovesen pomen. Pravzaprav v katoliški religiji duhovnik odpoveduje duhovniku pri spovednem sporočilu, ki je poleg poroke, krsta in drugih eden glavnih zakramentov.
V drugih religijah obstaja tudi pojav odpuščanja, čeprav v drugem smislu. Primer je budistična religija, prepričanje, ki verjame, da moramo odpraviti negativne ideje. Da bi to dosegli, je odpuščanje zelo koristen mehanizem, saj odpravlja notranje nelagodje, ki ga imamo zaradi prejetega prekrška.
Pomen odpuščanja velja v običajnem življenju, v verski sferi in tudi v političnem smislu. Ko se vlada odloči izpustiti politične zapornike iz zapora (kot se je to zgodilo v Španiji po Francovi diktaturi), jim podeli amnestijo, kar je sinonim za odpuščanje. Nekaj podobnega se zgodi z zakoni o končnih točkah, v katerih vlada odloča
za razbremenitev nekaterih kaznivih dejanj, storjenih z namenom končati težavo.
V ljudskem jeziku obstaja veliko izrazov, povezanih z odpuščanjem: odpuščam, vendar ne pozabim, odpustiti moraš vedeti itd. Ti stavki kažejo, da je odpuščanje univerzalni mehanizem in nekaj, kar je značilno za človeka, starodavni ali sodobni svet, vzhodno ali zahodno kulturo.
