opredelitev fizike
Fizika je dejanska znanost, ki preučuje končne resnice naravnega reda. Ker je tema tako obsežna, Fizika obsega vrsto osrednjih teorij, ki predvidevajo različna bolj omejena področja: najprej imamo klasična mehanika, ki se ukvarja s preučevanjem teles v makroskopskem merilu, pa tudi premikov s hitrostjo, nižjo od svetlobe; Teorija relativnosti, ki se osredotoča na proučevanje prostora in časa v relativnem smislu; termodinamika, ki temelji na proučevanju toplote kot oblike energije; elektromagnetizem, ki preučuje nabite delce električne energije in magnetizma; kinetika, ki preučuje telesa v gibanju; in končno, kvantna mehanika, ki preučuje tako atomske kot subatomske sisteme, pa tudi elektromagnetno sevanje.
Fizika je nato znanost, ki preučuje telesa, ne glede na njihovo stanje (tekoče, plinsko ali trdno) glede na druga telesa in procese, ki se v njem lahko pojavijo (med drugim gibanja, deformacije, uporaba sile). Fizika je tako kot matematika natančna znanost, saj bo pred izvedeno operacijo pričakovan en sam rezultat. Za fizično operacijo ne more biti več kot en rezultat. Iz tega razloga fizika uporablja induktivne metode, saj se bodo takšne operacije odražale v takem rezultatu (v tem rezultatu in ne v drugem).
Prva razmišljanja, povezana s tem, kar danes imenujemo fizika, je treba iskati že v starih časih. Že v prvih letih naše dobe je Ptolemej napisal astronomsko razpravo z naslovom Almogesto v katerem potrjuje, da je Zemlja središče vesolja in se okoli njega vrtijo zvezde. Resnica je poleg kratkovidnosti, ki se ji lahko dodeli imel pomemben vpliv nekaj časa, dokler Kopernik ni objavil svoje heliocentrične teorije, kasneje potrjene z izkušnjami Galileja Galileja. Tem prispevkom je treba dodati prispevke Keplerja in Braheja o gibanju planetov. Kljub temu Newton je bil tisti, ki je pri svojem delu vzpostavil zakone izrednega pomena Philosophiae Naturalis Principia Mathematics. Naslednji pomembni trenutki so se zgodili v 18. stoletju z oblikovanjem termodinamike, v 19. stoletju z elektromagnetizmom in končno v 20. stoletju s teorijo relativnosti, ki jo je uvedel Albert Einstein, in s kvantno teorijo, razvito tako za to kot tudi za Plancka in Bohra.
Fizika se uporablja na drugih področjih, kot so avtomobilska mehanika, elektromehanika, industrija, ki proizvaja gospodinjske aparate, različna tehnika (med drugim jedrska, agronomska, živilska tehnologija, elektronika). Seveda so na teh študijskih področjih teorije veliko bolj specifične kot tiste osnovne fizikalne vsebine, ki smo jih imeli v srednji šoli.
Trenutni izziv v fiziki je razviti teorijo, ki vključuje vse že omenjene. V tem trenutku veliko pričakovanj je bilo ustvarjenih okoli teorije superstrun, čeprav je še dolga pot, da jo bo znanstvena skupnost sprejela kot povezovalno teorijo.
Fizika je ena izmed disciplin, ki vsako leto podeli Nobelovo nagrado, in v tem smislu je zmagovalec tisti (ali tisti) znanstveni raziskovalci, ki s svojimi odkritji ali teorijami v ospredju discipline. Ta odkritja ali razvoj predvidevajo izboljšanje določenega področja ali napredek, ki bo omogočil optimizacijo industrijskih ali proizvodnih procesov.
