definicija dinamita
Dinamit je znan kot vrsta eksploziva, ki je sestavljen iz nitroglicerina in silicijevega dioksida. Učinek dinamita je zelo močan in zato se uporablja za uničevanje ali rušenje izredno togih in močnih materialov, kot so beton ali gorske kamnine. Pogosto se uporablja v rudarstvu, pa tudi v gradbeništvu. Zaradi njegove učinkovitosti se nekateri elementi, ki ga sestavljajo, ne prodajajo prosto, da bi posamezniki lahko sami sestavili svoje doze dinamita.
Dynamite je bil izum slavnega švedskega kemika in inženirja Alfreda Nobela, poimenovan po Nobelovih nagradah, podeljenih na Švedskem. Leta 1867 je ta človek razvil močnejši, stabilnejši in voljnejši eksploziv kot samo smodnik ali nitroglicerin, s čimer je dinamit postal ena najkoristnejših in najmočnejših eksplozivov v zgodovini. Poleg kemičnih elementov ima dinamit tudi del diatomita ali kamnitega prahu za vsake tri porcije nitroglicerina. Ta zemeljski ali kamniti prah naj bi služil kot absorbent, da prepreči, da bi se eksplozivne snovi zmočile. Druga naloga te zemlje je zadrževanje eksplozivnega potenciala, ki ga nitroglicerin lahko ustvari ob nenadnih premikih ali udarcih.
Kombinacija njegovih elementov je izdelana in predstavljena v sorazmerno majhnih palicah, prekritih s papirjem. S staranjem dinamita njegov nestabilni potencial postaja vedno večji, zato je izjemno nevarno ravnati s starim dinamitom, ki ni bil nikoli uporabljen.
Kot rečeno, se dinamit uporablja predvsem v rudarskem svetu za izdelavo jajc, vodnjakov in rovov sredi kamnine, ki omogočajo prehod človeka in potrebne tehnologije. Pogosto se uporablja tudi pri rušenju zgradb in konstrukcij, saj je v tem primeru eden najučinkovitejših eksplozivov.
