opredelitev samokontrole
Samokontrola je znana kot sposobnost ali kakovost, ki jo ima oseba, da lahko nadzira samega sebe. Samokontrola ima lahko pozitivne in tudi negativne strani, če je dovedena do skrajnosti. Samokontrola čustev, idej, misli in dejanj je v mnogih pogledih povezana s pojmom družbenega vedenja, tega, kar človek počne ali ne počne v družbi vrstnikov, da ga ne bi negativno ocenili.
Samokontrolo lahko razumemo kot samonalaganje, ki si ga lahko uporabimo, da bi se izognili temu, da bi govoril ali počel nekatere stvari. Tako nam samokontrola kot človeku preprečuje, da delujemo v skladu z našimi nagoni ali impulzi, značilno za živali. Kot rečeno, je pojem samokontrole tesno povezan s pojmom družbe, saj življenje v njej pomeni upoštevanje zaznavanja drugih in veljavnih oblik izražanja ali delovanja znotraj te skupine.
Čeprav na eni strani popolno pomanjkanje samokontrole ni nekaj, kar je priporočljivo ali dobrodošlo, se ne šteje za zdravo razvijati izjemno visoke ravni samokontrole, saj ima to lahko resne negativne posledice za zadevno osebo. To je tako, kajti ko najdemo posameznika zelo potlačenega in z malo prostora za spontanost, ustvarjalnost in destrukturiranje, lahko represivne oblike in nesvoboda spremenijo osebo v neko zelo avtoritativno, nestrpno ali ne preveč družabno osebo (ker ne ve, prilagoditi okolju).
Ocenjuje se, da ohranjanje ustrezne ravni samokontrole ni koristno le na družbeni in osebni ravni, temveč tudi z vidika delovnega, poklicnega in neformalnega prostora. Običajno imajo prostori, kot je politika, raven samokontrole tistih, ki so del nje, veliko višjo od tiste, ki jo najdemo v drugih prostorih, kot je šport.
