opredelitev arogance
Ponos, znan kot eden od sedmih smrtnih grehov, skupaj z jezo, požrešnostjo, poželenjem, lenobo, zavistjo, pohlepom in nečimrnostjo, je pogosta značilnost človeka, ki pomeni stalno in trajno samohvalisanje, ki ga človek izvaja nad seboj. Ponos je tudi odnos nenehnega samo občudovanja, zaradi katerega zadevna oseba preneha upoštevati pravice in potrebe tistih, ki jih obkrožajo, in jih imajo za manjvredne in manj pomembne.
Ponos je značilna lastnost človeka, saj je povezan z razvojem samozavesti in vsakega posameznika kot edinstvene entitete in ločene od okolja, v katerem prebiva, zmogljivosti, ki v primeru živali ne obstaja . Možnost, da se prepoznamo kot bitja, sposobna številnih sposobnosti, sposobnosti in vrlin, je tisto, kar vodi do obstoja ponosa. Čeprav se lahko ponos na nekaterih posameznikih v določenem obdobju njihovega življenja pojavi na bolj ali manj globok način, se o ponosu govori zlasti takrat, ko človekove lastnosti nečimrnosti in samohvale postanejo pretirane.
Ponos in ponos
Gre za dva podobna koncepta, vendar ne povsem enaka. Medtem ko se v prvem posameznik ceni v pravični meri, je v drugem nesorazmerje. Tisti, ki so arogantni, niso ponosni nase, ampak njihova lastna vrednost temelji na preziranju drugih. Z drugimi besedami, v tem občutku je nepriznavanje drugih.
S psihološkega vidika gre za obrambni mehanizem
Aroganten odnos velja za obrambni mehanizem. Na ta način je lahko oseba, ki je ponavadi arogantna, nekdo z nizko samopodobo in se kot nadomestilo zateče k precenjevanju samega sebe. Za prikrivanje strahov in negotovosti je sprejeta preobleka ošabnosti in miline. Ljudje s to lastnostjo drugim sporočajo, da so boljši in na nek način boljši, a globoko v sebi se imajo malo radi.
Ponosen človek je nekdo s strahom in se mora počutiti nad drugimi.
Ohola oseba ima težave pri ocenjevanju dejanj in običajno živi do nastopa in primerjave s tistimi okoli sebe. Hkrati je ponos pomanjkanje ponižnosti. Psihologi menijo, da se je za popravljanje tega odnosa primerno osredotočiti na osebno samopodobo.
Eden od sedmih smrtnih grehov
V krščanski tradiciji greh ponosa velja za nevarno odstopanje. Ne smemo pozabiti, da krščansko sporočilo poudarja vrlino ponižnosti in preprostosti, dve lastnosti, ki sta korenito v nasprotju s ponosom. Zaradi tega kristjani za boj proti temu grehu trdijo, da je treba ponižnost spodbujati v človeškem duhu.
Za kristjana ponos požali Boga in je hkrati vir številnih drugih grehov. Iz tega razloga se je treba boriti, da ne raste v duši. S te ravni kdor je domišljav in aroganten, gleda na druge in se distancira od Boga.
Dokaz in odraz pasti družbe in kapitalizma, s katerimi se živi
Danes je za postmoderne družbe značilen obstoj negativnih stališč zaradi pomena, ki se pripisuje individualizmu, pojmu družbenega in ekonomskega uspeha kot izključne posledice posameznih dosežkov in ne družbenih dosežkov ali konteksta, samoživosti in mnogih drugih okoliščine, ki pri tisočih posameznikov sprožijo visoko stopnjo ponosa in narcizma.
Samostalniki, kot so oboževanje, ponos, aroganca, aroganca ali domišljavost, so sinonim za aroganco. Lahko povzamemo, da je ponos občutek precenjenosti samega sebe v odnosu do drugih.
