definicija spleta 1.0, 2.0 in 3.0
Web, rojen leta 1992 v CERN-u (Conseil Européen pour la Recherche Nucléaire) iz Ženeve, ki jo je vodil Tim Berners-Lee, je preživel več evolucijskih faz, ki so napredovale v skladu s trenutnimi tehnologijami in večjo močjo, ki so jo pridobivale ekipe, ki imajo dostop do nje.
Ta razvoj lahko opišemo v treh osnovnih korakih, od katerih je prvi
Web 1.0, ki je prvotni in prvotni, zaznamovan z razširjanjem vsebine v eno smer
Določen je z uporabo označevalnega jezika HTML (Označevalni jezik HyperText), ki izhaja iz XML in se je rodil pod zaščito znanstvene skupnosti kot standardiziran način izmenjave znanja ne glede na uporabljeni računalniški sistem.
Ves čas svojega dela v CERN-u je Tim Berners-Lee težko izmenjeval informacije z drugimi znanstveniki iz drugih središč z različnimi računalniškimi sistemi, zato je zasnoval sistem za lažjo in standardizirano to prakso.
Web 1.0 je presegel vse njegove izračune in postal standardiziran sistem za objavo kakršnih koli informacij, znanstvenih ali ne, za poslovno ali zasebno porabo.
Ta prvotni splet ni dovoljeval nobene vrste interaktivnosti; vsebina je bila objavljena na strežniku in od tega so jih stranke "vlekle" v svoje računalnike
Medtem ko je bil ta splet populariziran, tehnologija napredovala in kar zadeva internet, so bile glavne novosti, ki bi lahko vplivale na splet, širokopasovne povezave, kot sta ADSL in optični kabel, ter upravitelji vsebin.
Hkrati je enostavnost uporabe spleta postala sprednji del interneta, torej vidnega obraza, ki so ga vsi videli, do identifikacije interneta s spletom.
Zahvaljujoč temu se je rodila oprema, ki so jo začeli ponujati ponudniki dostopa, in želja ljudi, da se slišijo
Web 2.0, ki ni nič drugega kot dodajanje družbenega dela v splet in vrsta tehnologij, ki olajšajo objavo vsebin,
kot so upravitelji vsebin ali sistem za upravljanje vsebin, ki posledično omogočajo bloge, ki so odličen pokazatelj tega, kar je bila nekoč eksplozija Web 2.0.
Interaktivnost v spletu se rodi še vedno na osnovni način, vendar nam že omogoča interakcijo z drugimi uporabniki interneta in s tistimi, ki spletna mesta upravljajo lažje kot v preteklosti, ne da bi morali poslati e-poštno sporočilo.
Če govorimo o tej drugi storitvi, se po zaslugi spleta 2.0 ne popularizirajo samo storitve spletne pošte, temveč tudi druge storitve, ki so do takrat potrebovale lastne odjemalce in so pridobile spletne vmesnike, kar končnim uporabnikom olajša njihovo uporabo.
Naslednji evolucijski korak je bil Web 3.0, ki izkorišča vso tehnologijo za izboljšanje interaktivnosti, hkrati pa ponuja nove načine komuniciranja ter iskanja in iskanja informacij.
Gre za Semantični splet, v katerem so osrednje mesto postale spletne aplikacije, od Google Docs do Facebooka do spletnih iger.
Vse to je omogočilo predvsem velika razpoložljivost širokopasovnih povezav in razvoj brskalnikov (brskalniki), ki v tekmi za pridobitev najširšega občinstva vključujejo funkcionalnosti in omogočajo stvari, ki so bile pred nekaj leti nepredstavljive, na primer sprotna obvestila o posodobitvah spletnih strani.
Tako imenovani "oblak" (oblak v angleščini), ki je sestavljena iz čistosti v pomnilniku, ki se ponovi na več lokacijah, ki so na različnih lokacijah, včasih na različnih celinah, in možnosti za zagon aplikacij v brskalnikih, je privedlo do ustvarjanja nove tržne paradigme programske opreme, ki jo prodaja ne kot izdelek, ampak kot storitev.
Zaradi tega ni več treba imeti nameščenega posebnega operacijskega sistema za zagon aplikacij.
To je tudi čas, ko se morate prilagoditi malim in velikim zaslonom, tistim pametne telefone in tiste iz pametna televizija, in to začne biti nekaj pametnega po zaslugi glasovnih pomočnikov, kot so Siri, Google Now ali Amazon Alexa.
In ko smo enkrat videli te faze, se lahko vprašamo, ali obstaja splet 4.0? Da, in to je inteligentna spletna stran, ki jo že začenjamo videti "majhno nogo"
še vedno jahanje spleta 3.0. To bo vseprisotni splet, internet stvari (IoT), ki bo "razumel", kaj mu govorimo, in presegel tisto, kar so sposobni obdelati sedanji zgoraj omenjeni glasovni pomočniki.
Tako bomo katero koli napravo (na primer uro ali hladilnik) prosili, da »hočemo, da nas taksi čez pol ure odpelje na letališče”In naša zahteva bo poslana spletnemu strežniku, ki bo zahteval taksi (ki bi lahko bil samovozeče vozilo) z že določenim ciljem letališča.
Fotografije: Fotolia - Spectral / Julien Eichinger
