opredelitev preprostega stavka
Kar zadeva definicijo preprostega stavka, gre za sporočilo, ki sporoča popoln pomen, in da je sporočilo mogoče, mora vsebovati glagolsko obliko.
Glavne značilnosti preprostega stavka
Te vrste stavkov imajo navadno dva stavka, samostalniško besedno zvezo in besedno besedno zvezo, vsak od njih pa ima svoje jedro (samostalnik za samostalniško besedno zvezo in glagol za glagolsko besedno zvezo). Obe jedri sta usklajeni po spolu (moški in ženski rod) in po številu (ednina in množina).
V naslednjem preprostem stavku je mogoče razumeti te značilnosti: "Tolmači so zapeli pesem." Po eni strani je opaziti, da obstajata samostalniški stavek (tolmači) in glagolski stavek, ki deluje kot predikat (zapeli so pesem), jedro samostalniške besedne zveze pa tvorijo tolmači besed in jedro glagolski stavek tvori glagolska oblika, ki so jo zapeli. Kot lahko vidite, sta obe jedri množinski.
Upoštevati je treba, da lahko v preprostem stavku manjka samostalniški stavek, kot je pri brezosebnih stavkih (na primer "Grozljiv dan je" je preprost stavek, ker ima popoln pomen, vendar nima predmet). To pomeni, da mora imeti preprost stavek vsaj eno glagolsko obliko.
V zvezi s skladnjo je preprost stavek samostojna struktura, to pomeni, da ni del večje strukture, kot je to v primeru sestavljenih stavkov. Tako imamo v stavku "Sprašujem se, ali je gospa govorila iskreno" obravnavan sestavljeni stavek, sestavljen iz glavne strukture (se sprašujem) in podrejene strukture (govorila je iskreno).
Intonacija je še ena značilnost preprostega stavka. Intonacija označuje, kakšen namen ima govornik, torej če namerava kaj povedati, vprašati ali vzklikniti
Skratka, preprost stavek ima tri vidike:
1) je jezikovna enota s popolnim pomenom in prenaša določen namen,
2) ima samostojno skladenjsko konstrukcijo in ima vsaj en konjugiran glagol in
3) ohranja lastno intonacijo.
Preproste vrste stavkov
Glede na namen govorca se preprosti stavki delijo na enunciative, spraševalne, klicajne, nujne, zaželene in dvomljive.
Preprosti stavki so glede na naravo predikata razvrščeni v predikativne ali atributivne stavke. Po drugi strani pa lahko preproste stavke predstavimo kot aktivne ali pasivne (aktivni stavki so tisti, pri katerih subjekt izvede dejanje, v pasivnih pa subjekt dejanja ne izvede, ampak ga sprejme).
Fotografije: Fotolia - bakhtiarzein / stockvectorsstoker
