definicija vesolja
Vesolje je vsota vsega, kar obstaja, z ustreznimi fizikalnimi zakoni; to vključuje čas, prostor, snov, energijo itd. Po mnenju znanstvenikov je vesolje staro približno trinajst milijard let in ima vidni obseg triindevetdeset milijard svetlobnih let.
Trenutno je teorija "velikega poka", ki jo je prvi postavil Georges Lemaître, najpogosteje sprejeta za začetek vesolja. Pojasnjeno na nejasen in jedrnat način se po tej teoriji predmeti vesolja nenehno ločujejo, zato so morali biti nekoč že skupaj. Na tem začetku je imelo vesolje tako veliko temperaturo kot tudi večjo gostoto. Nato je začela padati temperatura, ko se je razširila njegova ekspanzija. Ideja Velikega poka predpostavlja, da če so bili elementi v enem trenutku vsi skupaj, jih je ločila močna eksplozija in postali so ločeni elementi, ki sestavljajo vesolje: planeti, zvezde, črne luknje, meteoriti, sateliti itd.
Čeprav v znanosti obstaja soglasje o začetku vesolja, se razlike pojavljajo, ko se konča. Običajno se upoštevata dve možnosti: nenehno širjenje ali krčenje. V prvem primeru bi se zmanjšala hitrost širjenja vesolja, vendar bi ostala nespremenjena; gostota bi postala manjša, ne bi več nastajale zvezde in črne luknje bi izginile; kar zadeva temperaturo, bi se zniževala, dokler se ne bi približala absolutni ničli. V drugem primeru, ki vključuje krčenje, imenovano "Big Crunch", bi se vesolje razširilo do maksimuma, nato pa bi se umaknilo, postalo gostejše in bolj vroče ter se vrnilo v stanje, podobno tistemu, ki ga je imelo na začetku. Vendar obe teoriji še nista mogli natančno pokazati, kakšni bi bili procesi za ohranitev te širitve ali krčenja, glede na vsako od njih.
Človek je bil vedno radoveden, da bi raziskal prostor okoli sebe, in isto, kar je vodilo Christopherja Columbusa do odprtega morja, da bi našli možne poti do trga španske krone, je tisto, kar je fizične znanstvenike vodilo tudi k ustvarjanju instrumentov za opazovanje kozmosa. V zadnjem času je ta ista radovednost vodila organizacije, kot je NASA, da so v vesolje izstrelile rakete, tudi s človeškimi bitji, da bi raziskovale dežele Lune ali druge planete (tem so trenutno poslani le sateliti). Nobenega dvoma ni, da če je do zdaj človek z zadostno natančnostjo lahko določil in poznal značilnosti in formacije same galaksije, bo lahko še čez nekaj let nadaljeval s preučevanjem vedno bolj oddaljenih prostorov.
Kljub vsem predlogom, ki nam jih daje znanost, je resnica, da je Vesolje polno enigm. Ena izmed njih je njegova velikost, saj daleč presega tisto, kar je mogoče videti; druga je povezana s svojo obliko, saj je lahko ravna ali ukrivljena. Ti primeri jasno kažejo, da se bodo špekulacije v znanosti nadaljevale in bi nas lahko vodile do analiz, ki so bile sprva nepričakovane.
Neizmernost vesolja in vse tiste enigme in skrivnosti, ki jih človek še ne more razvozlati, vendar se za to trudi, je predmet preučevanja ne le fizikov, astronomov in matematikov, temveč tudi manjših znanosti, kot je astrologija, ki preučuje zvezde glede na ljudi glede na njihovo rojstvo ali discipline, kot je ashtanga joga ali druge oblike meditacije, ki predstavljajo telesno vedrino, predvsem pa duhovno vedrino, da dosežemo harmonijo in ravnovesje s prostorom, ki nas obkroža, saj smo del vesolje.
