opredelitev radodarnosti
Velikodušnost, ki jo razumemo kot eno najpomembnejših in najprimernejših vrlin človeka, lahko opišemo kot držanje ali dajanje sebe za ali za drugega posameznika ali živo bitje. Izraz velikodušnost prihaja iz latinščine, generosus, koncept, ki se nanaša na plemenito in krepostno poreklo posameznika. Čeprav je bila beseda v starih časih bolj kot karkoli povezana z vprašanjem rodu in plemenitosti, je danes z njo označena vrlina dajanja sebe v korist tistih, ki jo najbolj potrebujejo.
Velikodušnost lahko razumemo kot eno najčistejših in najplemenitejših vrlin in lastnosti človeškega bitja, saj vedno pomeni, da se strinjamo, da bomo pomagali ali pomagali drugemu, ki jo potrebuje prostovoljno in ne da bi kdo koga silil. Velikodušnost hkrati lahko pomeni vstop v položaj z manj udobja ali udobja, ko gre za izboljšanje položaja drugega, na primer, ko se podarijo različni predmeti, ki se običajno uporabljajo za eno osebo, bolj pa so potrebni za drugo.
Velikodušnost lahko počnete na več načinov, pa naj gre za donacijo časa, predmetov, denarja ali kakršno koli pomoč ali podporo. V tem smislu je lahko velikodušen v različnih prostorih, situacijah in trenutkih, tako organizirano kot vnaprej (na primer, ko je del dobrodelne organizacije) ali v vsakdanjem življenju, spontano in nenadoma (na primer pri pomoči starejša ali slepa oseba, da prečka cesto).
Nasprotje velikodušnosti in altruizmu je sebičnost, ta lastnost, ki temelji na izjemnem pomenu, ki si ga pripisujemo drugim. Čeprav trenutne družbe kažejo visok indeks samoživosti in individualizma (ki ga povzroča zanimanje za material in zadovoljevanje lastnih potreb), obstajajo tudi pomembni znaki solidarnosti, ki se lahko izrazijo v določenih dogodkih (ob katastrofa) ali v preprostih dejstvih vsakdanjega življenja.
