opredelitev nekaznovanosti
V zelo splošnem in širšem smislu, ko govorimo o nekaznovanost bo spoznal pomanjkanje kazni, ki jo je nekdo prejel zaradi dejanja, ki je v nasprotju s tistim, ki ga določa zakon skupnosti, v kateri živi.
Odsotnost kazni za kaznivo dejanje, ki je opredeljeno v zakonu
Medtem bo na zahtevo zakona razglašena nekaznovanost Država, v kateri je ugotovljeno kaznivo dejanje, ki ni bilo pravilno kaznovano s kaznijo, ki jo zanj predvideva ustrezni zakon.
Takšno vedenje, ki je v nasprotju z zakonodajo in ni bilo sankcionirano, lahko sega od prometnih kršitev, na primer prečka rdečega semaforja ali prekoračitve dovoljene hitrosti na avtocesti, kar bi lahko sčasoma ogrozilo varnost ljudi ali, če tega ne , gre za kaznivo dejanje, ki je poskušalo preprečiti fizično integriteto nekoga, na primer primer umora ali posilstva.
Sodelovanje policije in sodstva spodbuja nekaznovanost
Ponavljajoča se situacija je, da oseba, ki stori kaznivo dejanje ali nedovoljeno, pobegne pred ustreznim sodnim postopkom in v primeru, da bo govorila z nekaznovanim dejstvom, nekaznovanim posameznikom.
Najpogostejši razlogi za nekaznovanost so policijsko sodelovanje ali tudi organi, zadolženi za izvrševanje ustrezne pravičnosti.
Kadar policija dovoli, da kriminalec pobegne ali ga ne poišče neposredno ali kadar pravosodni sistem ne poskrbi za ustrezne ukrepe za temeljito preiskavo kaznivega dejanja, neposredno prispeva k ustvarjanju nekaznovanosti okoli osebe ali dogodka.
Pomanjkanje ustreznih organov se izkaže za družbo zelo škodljivo, ker so storilci na prostosti in brez ustreznih kazni.
O nekaznovanosti moramo govoriti tudi, kadar pravosodje deluje pozno in ne takoj po nastanku kaznivega dejanja.
To storilcu kaznivih dejanj ne omogoča le pobega, temveč tudi predpisovanje kaznivega dejanja.
Po drugi strani pa ne moremo mimo tega, da velikokrat žrtve same, ki ne pravočasno obsodijo svojih storilcev, prispevajo k njihovi nekaznovanosti.
Ponavljajoča se nekaznovanost je zakoreninjena v družbi in povzroča izjemno škodo napredku skupnosti
Zgodovina ljudi je prizadeta z vojnami, poboji, genocidi in umori, ki se običajno odvijajo pod zaščito pravičnih razlogov, takšen je primer vojne in potem, ko se konča, večina zločinov, ki so bili storjeni pod okriljem teh okoliščin, ki veljajo za normalne in ustrezajoče, ne štejejo, da kazen prispeva k nekaznovanosti.
Nekaznovanost predvideva tako pomanjkanje zaščite za družbeno strukturo, da bo na žalost prispevala k temu, da se bo založila v njej, kasneje pa jo bo zelo težko izkoreniniti, ker bodo vsi tako ali drugače začeli delovati, ne da bi upoštevali zakon, širili in širjenje nekaznovanosti, ker je neupoštevanje zakona postalo nekaj naravnega in tega nihče ne kaznuje.
Prisotnost tega stanja nekaznovanosti pri katerem koli narodu, ki želi napredovati in rasti, nedvomno predstavlja kamen spotike za omenjeni razvoj.
Ko bo subjekt storil kaznivo dejanje, bomo lahko govorili o nekaznovanosti in četudi obstaja dovolj dokazov, da bi ga lahko obsodili, se ne izkaže, da je obsojen ali kaznovan.
Omeniti moramo, da je običajno, da kadar pravosodje ne deluje tako, kot bi moralo, žrtve, utrujene in zelo prizadete zaradi tega pomanjkanja kazni, delujejo same po sebi in na koncu vzamejo pravico v svoje roke, to pomeni, da nasilje uporabljajo za usmrtiti zločince.
Seveda je ta panorama mračna in strašna za vsako skupnost, ki si prizadeva za razvoj, mir in krepitev svojih institucij.
Zakoni o nekaznovanju v Argentini
Po drugi strani pa v Argentina je znano kot Zakoni nekaznovanosti v skladu z zakoni Končna točka in ustrezna poslušnost in vrsto predsedniških odlokov, ki jih je v devetdesetih podpisal takratni predsednik, Carlos Menem, s katerim je bil preprečen pregon in izvrševanje kazni zoper odgovorne za zločine proti človeštvu, storjene zlasti v času vojaške diktature (1976-1982).
Mimogrede, poudariti moramo, da so bili nekaj časa kasneje, v času predsedovanja Néstorja Kirchnerja, razveljavljeni, kar je vrnilo možnost, da lahko sodijo o omenjenih zločinih.
