opredelitev očitka
Beseda tožba v našem jeziku uporablja različne namene, običajno ga uporabljamo ko omenimo, prikličemo kakšno dejstvo, komentar, situacijo po nalogu pogovora s poslanstvom, da ga postavimo kot dokaz, demonstracijo ali kot obrambo nečesa.
Omenite dejstvo, ki se uporablja kot dokaz ali obramba nečesa
“Upravitelj stavbe je trdil, da ni prejel moje položnice, in zato ni zaračunal plačila stroškov.”
Manifestacija prednosti ali pogojev nečesa ali nekoga
Po drugi strani pa nam beseda navesti omogoča, da izrazimo izpostavljenost, ki jo daje nekdo glede zaslug, pogojev ali storitev posameznika ali podjetja in da bodo na nek način bistveni pri izbiri te osebe ali podjetja v trenutkih odločitve. "Laura je trdila, da je treba najeti njeno sestro.”
Pravo: govor, ki ga odvetniki zastopajo pred sodnikom ali sodiščem, v katerem zagovarjajo obrambo ali krivdo nekoga
Medtem je na področju Prav beseda trditev je posebno prisotna, saj je skoznjo tipično dejanje, ki ga opravi odvetnik, v katerem citira zakone, vzroke ali motive v obrambo svoje stranke ali vzroka, ki ga brani. “Obramba je trdila, da se je umor zgodil v samoobrambi.”
Odvetniki strank na ukaz sojenja, natančneje dosežejo svoj vrhunec, predstavijo argumente, ki so temeljni del postopka, ki se razvija.
Zadolženi so za odvetnike
Treba je opozoriti, da je omenjeno dejanje obtožb, ki so ga izvedli odvetniki, v žargonu znano kot trditev.
Tožbeni razlog je v bistvu govor, v katerem so predstavljeni različni argumenti, bodisi za ali proti drugemu, odvisno od stališča odvetnika, obrambe ali obtoženca.
Glede na uporabo in običaje je po obtožbah sodnik ali sodišče pristojno za izrekanje kazni v zadevi.
Odvetniki in tožilci bodo na podlagi predloženih dokazov podali svoje zahtevke s tožbenim razlogom, da bo sodnik odločil, bodisi tako, da jih bo sprožil ali zavrnil.
V tej zadevi jim je pripisana izjemna vrednost, ker so obtožbe lahko vplivale na končno odločitev sodnika.
V kazenskem postopku se lahko obtožbe predložijo pisno ali ustno in obsegajo predložitev dokazov, bodisi obtožbe bodisi obrambe obtoženega.
Obdolženec bo pred sodnikom ali sodiščem predložil dokaze, ki jih ima in ki kažejo, da je obtoženi kriv za dejanja, ki so mu pripisana.
Zagovornik pa bo uporabil argumente, dokaze in argumente, ki obtoženca oproščajo položaja.
Za ta del postopka je značilno, da je obtožen čustvovanja, celo odvetniki ga poskušajo pripisati, da bi dosegli premik porote, če sojenje opravi porota ali sodniki.
Obtožbe se v zakonu zagotovo dolgo uporabljajo, saj jih je rimska kultura pogosto uporabljala.
Zdaj velja poudariti, da čeprav ima ta beseda posebno prisotnost na področju prava, je njena uporaba postala priljubljena tudi v vsakdanjem jeziku in potem je verjetno, da jo uporabljamo v vsaki situaciji, v kateri oseba ali skupina preliva argumente za ali proti nekomu ali nečemu.
Ko ljudje želijo zagovarjati ali nasprotovati stvarem ali idejam, zaščiti okolja, izobraževanju, splavu ali nasprotovati rezanju socialnih skladov s strani države, se obtožbe uporabijo.
Poleg konteksta in cilja tožbenega razloga je bistvenega pomena, da so izraženi z jasnimi in natančnimi besedami, ki ne povzročajo zmede in da niso predolgi, da se ljudje, ki jih poslušajo, ne izgubijo v zamahu besed, ker se bo to izgubilo v zadevi dokončnosti, morate iti naravnost k bistvu z obtožbami.
Med sinonimi, ki se uporabljajo v primeru te besede, so tudi sinonimi navesti in pokazati, medtem pa lahko kot protisloven koncept navajamo koncept preskoči ki se nanaša na molčanje o nečem, kar je znano prostovoljno.
