opredelitev zakonitosti
Ko govorimo o zakonitosti, se sklicujemo na sistem zakonov, ki ga je treba upoštevati in ki daje odobritev določenim dejanjem, dejanjem ali okoliščinam in kot nasprotnik ne odobrava drugih, ki vplivajo na uveljavljene in veljavne predpise. Zakonitost je torej vse, kar se izvaja v okviru zapisane zakonodaje in ima domnevno posledico spoštovanje življenjskih in sožitnih smernic družbe, odvisno od tega, kaj vsak od njih razume pod takim konceptom.
Zakon in pravna država
Zakon je pravilo, norma, ki v a pravilo zakona pomenil bo zapoved, ki jo narekuje pristojni organ, in jo morajo tisti, ki živijo ali sobivajo v tej državi, brez izjem upoštevati. Ta zakon bo nekaj zahteval, v nasprotnem primeru pa ne bo odobril nečesa, kar bo v tesni harmoniji s pravičnostjo in skupnim blagom skupnosti.
Medtem so vsa dejanja, ki kršijo zakon, posebej označena v zakoniku in bodo v vsakem primeru pomenila kazen, ki bo povezana s težo in naravo kaznivega dejanja.
Zakoni torej omejujejo dejanja in vedenja moških, ki živijo v skupnosti s poslanstvom urejanja in zagotavljanja reda in spoštovanja pravic vseh.
Ker ni zavedanja vseh o tem, kaj je treba storiti in kaj ne, morajo za zagotovitev miru in socialnega sobivanja obstajati zakoni, ki to zagotavljajo in zagotavljajo.
Vsako pravno državo, ki se lahko pohvali s tem, bodo urejali normativni sistem in institucije v zvezi z materinsko ustavo, ki bo skrbela za zagotavljanje vseh osnovnih človekovih pravic. Za vse ukrepe ali dejanja bo vedno veljalo pisno pravilo v pravni državi. Ker so zakoni tisti, ki organizirajo in bodo določili meje pravic, ki so predmet katerega koli dejanja.
Zakonitost, pravni okvir za reševanje situacij in sporov
Zakonitost je torej okvir, znotraj katerega obstaja celoten sistem zakonov, ki si ga je družba odločila dati in postane prostor, kamor se zatečejo odgovorni za izvrševanje zakona v iskanju informacij, kako rešiti to ali ono situacijo. Tu je pomembno poudariti, da druge skupnosti skupnost ne sme v celoti deliti pravnega obsega skupnosti, zlasti glede na starodavne tradicije in zakone, ki ostanejo skozi čas. Mnoge družbe zato pri reševanju skupnih vprašanj prihajajo v konflikt, čeprav si mednarodno pravo ali zakonitost v tem smislu prizadeva vzpostaviti skupne smernice sožitja, ki jih je mogoče organizirati in reševati v skladu z interesi vseh narodov kot celote.
Načelo zakonitosti se pojavlja že v najstarejših družbah, ki so začele pisati zakone, ki so se prej ohranili ustno in so bili rezultat običajev ali tradicij (običajni zakoni). Z zapisom zakona dobi resnično entiteto, saj njegova razlaga preneha biti samovoljna ali muhasta in predvideva podrejenost vsakega posameznika njegovemu obstoju. Zakoni družbe so bili vzpostavljeni ne le za reševanje sporov ali sporov, temveč tudi z namenom organiziranja in urejanja vsakdanjega življenja v neštetih vidikih, ki lahko segajo od komercialnega in civilnega do verskega, družinskega ali poslovnega.
Zamislimo si za trenutek, kako kaotično bi bilo živeti in se razvijati v družbi, v kateri ne bi bilo zakonitosti, norm ... Da, to bi bilo izjemno težko in zakaj ne nemogoče, če bi to dosegli in dosegli dobro pristanišče. Zakonitost, torej življenje v okviru zakonitosti, državljanom zagotavlja, da bodo naše pravice kot take spoštovane in da bomo v primeru, da ne bo tako, lahko vložili ustrezen zahtevek pred sodnikom, ki bo poskrbel za obnovitve te pravice.
Da je zakonitost dejansko dejstvo, je poleg obstoja sistema pravil nujno tudi to družba je zavezana spoštovanju zakonov, kajti če zakon obstaja in ga ne upoštevamo, ne bo veliko smisla.
Vsaka oseba ima družbeno odgovornost, da pomaga in prispeva k utrjevanju zakonitosti in pravne države in lahko to počne preprosto, z majhnimi dejanji: sodelovanje in spoštovanje zakona, poznavanje osnovnih predpisov, obsojanje in odmikanje od dejanj, ki nasprotujejo zakonitost.
