opredelitev resnih besed
Vse besede, s katerimi se v svojem jeziku izražamo, imajo zlog, na katerega pade poudarjanje, medtem ko se formalno imenuje kot poudarjen zlog.
Čeprav se to ne zgodi pri vseh besedah, je naglas ali črkopis tisti, ki bo nameščen vanje, da bo učinkovito označil tisto naglas, ki ga nosijo.
Ko bomo na primer videli tildo, bomo vedeli, da moramo tej besedi dati intonacijo, izgovorjeno v zlogu, ki jo ima.
Obstaja več možnosti naglaševanja, ki jih najdemo v našem jeziku, vendar je pomembno, da poudarimo, da je najpogostejša besede so poudarjene na zadnjem oziroma predzadnjem zlogu, na primer pri visokih in nizkobesednih besedah.
Pojasniti moramo, da je naš jezik večinoma sestavljen iz besed, ki so v predzadnjem zlogu poudarjene, to je iz resnih besed.
V grobni besedi bo torej poudarek na predzadnjem zlogu, ki se najpogosteje konča s soglasniki n ali s ali s katerim koli od petih samoglasnikov (a, e, i, o, u). Medtem bo naglas poudarjen le, če nagrobna beseda doseže vrhunec v soglasniku, ki ni zgoraj omenjeni s ali n, pred katerim so samoglasniki, ali pa v dveh soglasnikih. Drevo, album, list, je nekaj primerov resnih besed.
A kot smo že omenili zgoraj, je možnosti poudarjanja več kot ena, to pomeni, da niso le resne besede, obstajajo tudi ostre besede, besede esdrújulas in sobreesdrújulas.
Ostre besede so tiste, ki po količini prisotnosti sledijo resnim besedam v našem jeziku. V tem primeru se poudarjanje pojavi na zadnjem zlogu.
Po drugi strani pa imajo besede esdrújulas, še ena izmed naglasnih možnosti, naglas na predzadnjem zlogu. Ta vrsta poudarjanja ni tako pogosta in zato v zvezi z nizkimi in visokimi toni ni toliko besed. Značilnost je, da nikoli ne gredo brez poudarka.
