definicija logike
Logika je formalna znanost, torej kot katera koli formalna znanost ustvarja svoj predmet preučevanja in razmišljanja ter ustvarjanje idej s pomočjo uma sta njena metodologija dela in znanja, a tudi logika je najpomembnejše in najbolj priljubljene veje v filozofiji, katere predmet proučevanja so načela dokazovanja in veljavnega sklepanja, ki so metode, ki nam bodo na koncu omogočile razlikovanje med pravilnim in nepravilnim sklepanjem.
Izvor logike sega v zlato dobo klasične Grčije in grški filozof Aristotel velja za njenega ustvarjalca in očeta, ker je prvi uporabil pojem in mu dal entiteto, ki jo ohranja do danes, preučevanja argumentov kot manifestacije resnice v znanosti.
Znana je tudi ta logika, ki smo jo opisali zgoraj in katere Aristotel je njen ustanovitelj formalna logikamedtem pa obstaja tudi neformalna logika ki bo svojo pozornost osredotočil na metodično preučevanje verjetnih argumentov iz filozofije, retorike in govorništva, med drugimi vedami, ki se s tem ukvarjajo.
V osnovi si neformalna logika prizadeva za prepoznavanje zmot in paradoksov ter za pravilno strukturiranje diskurzov.
Toda v formalni in neformalni logiki vprašanje ni izčrpano, saj najdemo tudi druge vrste logik, ki predlagajo popolnoma drugačne metodologije, kot so naravna logika ki ga predlaga naravna misel, ko teče, ne da bi se zatekla k formalni znanosti kot podporni podlagi.
Nato mehka logika ali imenovana tudi mehka da ima nekatere licence glede drugih in priznava določeno dvoumnost med resničnostjo ali neresničnostjo svojih trditev v tesnem soglasju in v povezavi s človeškim razumom.
V drugem vrstnem redu lahko najdemo Matematična logika ki se obravnava z umetnim in simbolnim jezikom ter abstrahira vsebino. In končno binarna logika ki deluje s spremenljivkami, ki dopuščajo le dve ločeni vrednosti.
