opredelitev krajine
Beseda pokrajina se v osnovi uporablja za opis vsega, kar tvori nabor vidnih elementov na obzorju. Pojem krajine je običajno povezan s prisotnostjo naravnih elementov (in to zato, ker nas etimologija izraza vodi do ideje o kopnem), vendar je krajina nedvomno lahko podoba mesta, urbanega središče ali veliko različnih prostorov, v katerih narava ni nujno prevladujoča. Pokrajina ni samo podoba, ampak je predvsem medij, v katerem se razvijejo neskončni pojavi, ki nam omogočajo, da kot opazovalci dobimo to vizijo. V tem smislu je vsaka pokrajina edinstvena in neponovljiva.
Pojem krajine vedno pomeni obstoj dveh delov: tistega, ki ga opazujemo (pokrajina sama), in tistega, ki opazuje in ki tej podobi vrača nekaj obstoječega. Pokrajina je lahko zelo raznolika, odvisno od nešteto elementov ali situacij, kot so letni čas, v katerem jo opazujemo, elementi, ki jo sestavljajo, ali morda celo specifična lokacija tistega, ki opazuje okolico, z vidika, ki nedvomno je subjektiven in lahko daje povsem edinstven in drugačen pomen istemu kraju.
Tudi pokrajina je tesno povezana z idejo reprezentacije in ne več samo z opazovanjem. V tem smislu je umetniška upodobitev pokrajine (ali urejanja krajine) eden najosnovnejših in najzanimivejših načinov umetnosti, še posebej pogost za plastično umetnost. Toliko, da lahko vsak avtor na zelo poseben in poseben način predstavlja pokrajino, ki jo je drug avtor upodobil na povsem drugačen način.
Tu je pomembno poudariti, da krajine nikoli ne smemo razumeti kot statično realnost (ideja, ki jo lahko ustvarimo iz grafičnega prikaza pokrajine), če ne kot realnost v trajnih spremembah in evoluciji. To ni le posledica zunanjih sil (na primer človekovega delovanja), temveč tudi notranjih sil elementov, ki ga sestavljajo.
