opredelitev opustitve
Opustitev pomeni vsako dejanje vzdržljivosti, pa tudi neprevidnost ali malomarnost pri izpolnjevanju obveznosti. Opustitev pomeni, da se nekdo ustavi ali se izogiba nečemu, kar počne z namenom ali brez njega. V nekaterih primerih lahko opustitev, ko govorimo o vprašanjih, povezanih s sodno prakso ali etiko, razumemo kot kaznivo dejanje in osebo, ki jo izvaja (prostovoljno ali ne), spremenimo v zločinca. Opustitev vedno pomeni negativno vizijo načina delovanja.
Dejanje opustitve je v bistvu izogibanje določenemu dejanju. Kot rečeno, lahko pride do te opustitve prostovoljno ali nehote. Primeri obeh primerov so lahko primeri, ko je izpuščeno povabilo osebe na slovesnost ali če je izpuščen rojstni dan nekoga. Na splošno pa je pojem opustitev bolj povezan z neprostovoljnim ali zmotnim dejanjem in ni izredno premišljen.
V vsakem primeru se lahko opustitev stori brez slabe vere in iz malomarnosti, v nekaterih primerih pa se še vedno lahko kaznuje s kaznijo, če gre za opustitve, povezane z etičnimi vprašanji. V tem smislu lahko, ko oseba opušča pomoč drugi osebi, ki je nemočna, ali kadar posameznik opusti nujne potrebe druge osebe, lahko njeno opustitev razumemo kot kaznivo dejanje malomarnosti ali malomarnosti. Drug zelo pogost primer tovrstne opustitve je tisti, ki se zgodi, ko oseba trpi neko vrsto kaznivega dejanja (rop, napad) in druga oseba izpusti, da bi ji pomagala ali jo branila. V tem konkretnem primeru je mogoče tistega, ki stori opustitev, razumeti kot sokrivca tistega, ki je storil kaznivo dejanje in ga zato kaznoval.
