opredelitev monologa
Monolog je razmislek ali govor, na splošno kratek, ki ga lahko naglas izrazimo sebi ali pred občinstvom, ki ne bo posredovalo, predvsem zato, ker kdor ga bo izvedel, ne bo pustil prostora za mnenja.
Refleksija ali govor, ki se glasno izrazi sebi ali pred občinstvom in v katerem ni prostora za posredovanje javnosti
Običajno je tudi najti posameznike, ki monolog ponavljajo, kadar se izražajo, to pomeni, da je monolog predstavljen kot ena značilnost njihove osebnosti, ki jo običajno spremlja velik delež samoživosti. Ljudje, za katere je značilno, da predstavljajo način, kako biti sebični in verjeti vase, si vedno želijo imeti besedo in le redko pustijo drugim mnenje ali izmenjavo idej z njimi. V bistvu zato, ker jih ne zanima poslušanje drugih, kaj mislijo, mar jim je le, kaj govorijo in kaj mislijo, da je narejeno.
"Z Luisom se nikoli ne morete pogovarjati, naši pogovori so omejeni na monologe, ki jih interpretira on."
Kakor koli že, monologi so govori, v katerih oseba, ki jih razlaga, ne sodeluje v istem prostoru in času z drugim sogovornikom. Seveda lahko obstaja publika, ki jo pozorno posluša, vendar nima prostora za posredovanje.
V sporočilih, ki jih prenaša diskurz, je zakriven dialog implicitno podrejen, čeprav se ne izvaja aktivno in se deli z drugimi. Monolog se sklicuje na različne teme, okoliščine, za katere javnost, ki ga sliši, ve, vendar nikakor ne prizna posredovanja občinstva. Prišlo bo do interpelacije drugih govorov, vendar brez očitnega dejanja.
Vir, ki se uporablja v literarnih zvrsteh in na televiziji
Monolog je vrsta vira, ki ga uporablja večina literarnih zvrsti, saj ga lahko najdemo v zgodbah, romanih, igrah, televizijskih programih, kot je to pri mnogih šaljivih televizijskih pošiljkah, v katerih komiki ali šovmani interpretirajo monolog, ki je na splošno sestavljen iz tekoče zadeve, ki se jih med drugim lotevajo s humorjem in ironijo.
Po drugi strani, Po ukazu dramaturgije je monolog dramska zvrst, v kateri igralec ali lik na glas odraža in javnosti izraža svoja čustva, ideje in čustva.
Ustvarjanje empatije, karakterizacija likov in introspekcija
V bistvu je poslanstvo monologa ustvariti empatijo do lika ali igralca, ki ga izraža. Na primer, uporablja se za doseganje določenih želenih učinkov na javnost. Seveda pa je treba, tako kot pri vseh drugih virih, vedno upoštevati sporočilo, ki ga posreduje monolog, ker v nekaterih okoliščinah morda ni ugodno.
Monolog je lahko del dela ali celotno delo, ki služi zlasti za karakterizacijo likov, situacije, ki ji pripisuje veliko psihološko vrednost, in je tudi temeljno orodje za iskanje introspekcije.
Medtem je monolog lahko sestavljen iz pogovora, ki ga ima lik sam s seboj ali z neživim bitjem, brez razuma, na primer z hišnim ljubljenčkom ali sliko. V monologu je lik, ki to izraža projiciranje svojih čustev in misli izven sebe.
Slavni pisatelj William Shakespeare izstopal predvsem s tem, da je na primer v svoja dela vključil številne monologe v Hamletu, zelo vidno je, da se začne s slavnim stavkom: biti ali ne biti, je to vprašanje.
Notranji monolog: manifestacija čustev in misli
Y. v literaturi je znan kot notranji monolog na pripovedno tehniko, ki zajema reprodukcijo misli nekega lika v prvi osebi, kakor prihajajo iz njegove vesti; kaže se notranjost lika, njegovih misli in čustev. Za to pripovedno obliko je značilna predvsem predstavitev manj razvite skladnje, na primer, med drugim izpušča glagole, veznike, nenadne prekinitve ali neodločne ponovitve.
