opredelitev laičnega
Izraz laični se uporablja kot kvalificirani pridevnik za označevanje vseh tistih pojavov ali elementov družbe, v katerih religija ni več prisotna, bodisi zato, ker je bila izločena iz te sfere bodisi, ker ni bila nikoli. Proces sekularizacije različnih področij družbenega življenja se je začel zlasti po francoski revoluciji leta 1789, ko je katoliška vera izgubila svojo moč v politični in družbeni sferi.
Pojem sekularizacije ali sekularnosti je vedno povezan s posodobitvenim procesom, skozi katerega prehaja družba, saj vključuje preobrazbo iz verskih struktur (to je z neke abstraktne ali magične ravni) v znanstvene in racionalne strukture, ki temeljijo na izkušnjah, v resnični stvari. Sekularizacijo kot proces lahko najdemo na različnih področjih družbe: na primer, ko oblika vladavine ni več določena ali usmerjena z vero, kot se to lahko zgodi tudi pri izobraževanju ali celo pri bolj vsakdanjih vprašanjih, kot je, kako se oblačiti ali ravnati v določenih situacijah.
Zamisel o sekularnosti vedno daje prednost tudi neopredmeteni božanskosti, temveč posamezniku, človeku kot odločilnemu in odločilnemu elementu različnih družbenih in zgodovinskih pojavov. Ta postopek se je še posebej razjasnil, ko zahodne nacionalne države niso več vodile vera ali cerkev. Od konca osemnajstega stoletja do danes so zahodne ali zahodne države razvile sekularne družbene sisteme, v katerih na primer izobraževanje ni več odvisno od Cerkve, temveč od same države. Kultura ni osrednje religiozna, če ne sekularna in javna za vse, ne glede na verska prepričanja, ki jih ima vsak posameznik. Upravni ali civilni elementi prehajajo tudi na oblast države, zlasti kar zadeva poroke, ločitve, rojstva, smrti itd.
