opredelitev psihomotoričnih veščin
Izraz Psihomotricnost označuje tisto disciplino, ki se na podlagi celostne zasnove posameznika ukvarja s preučevanjem in ugotavljanjem interakcije, ki je vzpostavljena med znanjem, čustvi, telesom in gibanjem te osebe, saj se izkaže, da je zelo pomembna za njeno razvijati svojo sposobnost izražanja ter se pozitivno in učinkovito povezati s svetom okoli sebe in v katerega so vključeni.
Strokovnjak, ki je zadolžen za izvajanje te naloge, je označen z izrazom psihomotorika, nato pa bo zaradi virov, ki izhajajo iz predhodnega primera in ustrezne študije zadeve, preučeval in meril predmete glede na zgoraj omenjene teme. Medtem se lahko ukvarja z popolnoma zdravimi ljudmi ali s tistimi, ki trpijo za vrsto motnje, kot je mobilnost, pri čemer se v obeh primerih ukvarjata z izobrazbo, prevzgojo ali terapevtsko ravnjo, kot je primerno.
Tisto, kar poganja psihomotorične veščine, je predvsem trdno prepričanje, da je psihomotorične motnje lahko sprožila bodisi afektivna, relacijska ali komunikacijska težava, ki jo ima oseba, ki zanje trpi, z okoljem, v katerem deluje.
Psihomotorične veščine si bodo pri delu, ki ga opravljajo posebej z otroki, s pomočjo iger pomagale pri njihovem učinkovitem kognitivnem in motoričnem razvoju. Za to bo potreben prostor, posebej opremljen in pogojen za take namene, imenovan učilnica za psihomotoriko, v kateri je lahko otrok enak, ne da bi mu bilo treba skrbeti, da bi se izognili uničenju, kot se lahko zgodi doma in se nato razvija prosta igra, sam ali s sovrstniki, brez strahu pred nevarnostmi, lahko je enak, se pozna, se sam zna izkusiti, se v določenih situacijah izkusiti, pokazati sebe in vse to jasno pred videzom in preučevanjem psihomotorike, ki bodo z različnimi dejanji le-teh, kot so simbolizacije, konstrukcije ali igre, lahko izmerili in ugotovili, ali obstaja morebiten konflikt med otrokom in katerim koli od zgoraj omenjenih vidikov, in po drugi strani zagotoviti, da lahko fant upravljati svoja dejanja avtonomno.
