opredelitev fonema
Na ukaz Fonetika, a fonem bo vsaka od najmanjših fonoloških enot, ki v jeziku nasprotujejo drugim, ustvarja pomemben kontrast. Na primer fonem s nasprotuje fonemu n, kar nam omogoča razlikovanje besede žalost od besede pesa.
Medtem je fonem tudi najmanjša enota ustnega jezika, ker gre za govorni zvok, ki omogoča na primer razlikovanje med številnimi besedami v jeziku fonema s in t v coso in como; o s in c v enojni in repni.
Zgoraj omenjene besede: coso / como, sola / cola, pena / pesa imajo popolnoma drugačen pomen, čeprav se izgovorjava vsakega para v omenjenih zvokih skoraj ne razlikuje. Medtem fonema strukturno gledano spada na področje jezika, zvok pa na področje govora.
Pokličejo se zvoki vsake besede alofoni. Isti fonem ima lahko različne alofone, kot je to v primeru plini in ljudje. Druge zelo pogoste situacije so tudi, da se črke ujemajo ali da črke zvenijo kot več fonemov, na primer c zveni kot k in s kot z.
Fonemi niso zvoki kot fizična entiteta, temveč so formalne abstrakcije ali psihološke sledi, ki ostanejo v zvokih govora.
Prav tako je treba opozoriti, da telefon in fonem nista enaka, zaradi telefon ali zvok Zanj je značilna vrsta fonetičnih in artikulacijskih lastnosti, katerih prepoznavanje je izključna naloga Fonetike. Zato bo telefon ena od možnih akustičnih realizacij fonema.
Če povzamemo, bo fonem fonološka enota razlikovanje (vsak fonem je znotraj sistema razmejen z lastnostmi, ki ga ločujejo od drugih, in tudi z njegovim lastnim pomembnim namenom), povzetek (ker v resnici fonem ni zvok, temveč idealna vrsta zvoka) e linearno nedeljiv (Ni ga mogoče razčleniti na manjše enote).
Po drugi strani pa kličemo tudi foneme vsak od preprostih zvokov govorjenega jezika.
