opredelitev želodčnega soka
V prebavnem sistemu najdemo številne organe in tkiva, ki opravljajo zelo pomembne funkcije. V želodcu, morda najpomembnejšem organu celotnega sistema, najdemo želodčni sok, ki ga lahko označimo kot tekočino, ki jo naravno proizvajajo različne želodčne celice za pospeševanje prebave in predelave bolusa, ko pride v želodčno votlino. Ta želodčni sok ima visoko stopnjo kislosti, to je pH, ki se giblje med 1 in 2 na lestvici, kar pomeni, da lahko telo, ki doseže želodec, lažje razpade in asimilira.
Želodčni sok je svetlo obarvana tekočina, ki se naravno pojavlja v želodcu, znotraj njega, natančneje v parietalnih celicah, ki jih najdemo v želodčnem epiteliju. Želodčni sok je sestavljen iz več elementov: klorovodikove kisline, kalijevega klorida, natrijevega klorida, vode in različnih encimov, ki pomagajo tudi v procesu prebave ali predelave hrane. Ti encimi se dejansko aktivirajo s kombinacijo zgoraj omenjenih kemikalij in celoten nastali produkt deluje kot prebavilo.
Želodčni sok se proizvaja in izloča v želodec v več fazah, zato velja njegovo nastajanje za zapleten pojav, ki ni omejen le na trenutek po zaužitju hrane. V tem smislu se ocenjuje, da se tretjina celotnega želodčnega soka, ki ga naenkrat proizvede želodec, izloči, preden se začne jesti ali jesti hrano, in to je občutek praznega želodca ali lakote, ki ga človek občuti, ko želi jesti. Sodelovanje živčnega sistema in čutov je tu ključnega pomena, saj delujejo tako, da ustvarjajo željo ali dražljaje za določeno hrano, ki daje prednost želodčnemu soku. Večina želodčnega soka, približno šestdeset odstotkov, se sprosti v času predelave hrane, ki je bila že zaužita, takoj ko se želodec napihne. Končno se preostalih deset odstotkov sprosti, ko preostali bolus začne potovati skozi tanko črevo.
