definicija baroka
Barok, ki je bil prepoznan kot eden najbolj zapletenih in zelo razvitih umetniških slogov, je bil vidno umetniško gibanje ne samo v slikarstvu, temveč tudi v arhitekturi, literaturi, kiparstvu in glasbi. Njegov časovni prostor mora biti med sedemnajstem in osemnajstem stoletjem, odvisno od regije, saj je bolj trpežen v nekaterih delih zahodne Evrope in tudi v latinskoameriški Ameriki.
Barok se je pojavil kot slog, ki ga je v glavnem promovirala katoliška cerkev pred napredovanjem reformističnih in racionalističnih idej, ki so poskušale religijo postaviti na stran ne samo v umetniških prostorih, temveč tudi v vsakdanjem življenju posameznikov. Za barok je bila zato značilna upodobitev občutkov in čustev, ne pa zgolj posnemanje resničnosti, ki je obkrožala takratne umetnike. Baročna dela na splošno vključujejo religiozne teme, ki jih je renesansa zanemarjala in jih želijo izraziti na izrazit način.
V primeru slikovne umetnosti se bo barok zatekel k intenzivnosti barv in uporabi senc in luči, ki ustvarjajo močno razliko v prostorih, zapletenih in celo kaotičnih figurah, intenzivnem izražanju pogledov itd. V arhitekturi bo barok razvil jasno okrašen in podroben slog, ki je v veliki meri v nasprotju s preprostostjo renesančnega sloga. Baročne konstrukcije bodo poleg neverjetnih kiparskih okraskov, ki niso pustile prostora neizpolnjenega, iskale uporabo vsega razpoložljivega prostora z elementi, kot sta krivulja in nasprotna krivulja. Ti arhitekturni elementi so še posebej vidni v latinskoameriški Ameriki.
Kar zadeva glasbo in literaturo, se je barok zatekel k zelo izraznim in okrašenim oblikam, katerih glavni cilj je bil med drugim izražanje močnih in globokih senzacij, zastopanje zapletenih in čustvenih duhov, nenavajanje linearnosti. Končno se je opera v tem času pojavila kot povezava vseh umetnosti v enem prostoru: glasbe, kiparstva, slikarstva, scenarija in arhitekture, vse pa so sodelovale pri uresničevanju veličastnih umetniških del.
Med najjasnejšimi predstavniki baročnega sloga moramo omeniti slikarje, kot so Caravaggio, Rubens, Rembrandt, Velázquez, Cortona, glasbeniki, kot so Vivaldi, Bach, Monteverdi, Handel, Scarlatti, kiparji, kot je Bernini, in pisatelji, kot je Quevedo ali Cervantes.
