opredelitev sodobne zgodovine
Obdobje zgodovine, znano kot Sodobna zgodovina Je tisti, ki se nahaja med srednjim in sodobnim vekom. Čeprav se njegov začetek niha med dvema dogodkoma, kot sta padec Konstantinopla v roke Turkov (leta 1453) ali odkritje Amerike s strani Evropejcev (1492), je njegovo dokončanje lažje razpoznavno in tradicionalno velja za leto francoske revolucije (1789) kot zadnji mejnik tega obdobja. Običajno se moderna zgodovina nahaja med 15. in 18. stoletjem.
Ena glavnih značilnosti moderne zgodovine je prehod iz teocentrizma (vse tiste filozofsko-teološke teorije in razmišljanja, osredotočena na Boga) v antropocentrizem (sklop idej, ki človeka postavljajo v središče vesolja). S antropocentrizmom se bo sodobni človek zatekel k racionalnim, znanstvenim in realističnim vrednotam, da bo razumel svet, v katerem živi, religijo ali teocentrične vrednote pa bo pustil ob strani kot osrednje elemente svojega življenja. Poleg tega je moderna zgodovina za mnoge mislece pomenila prvi trenutek popolne enotnosti med civilizacijami celotnega planeta, odkar so se evropski navigatorji združili in poznali večino neznanega sveta do zdaj.
Ta položaj bo viden v globokih spremembah, ki bodo zaznamovale to obdobje, med njimi pa moramo omeniti znanstveni napredek, ki bo človeku omogočil ustvarjanje novih navigacijskih, inženirskih in celo komunikacijskih instrumentov (kot je tiskarna), teorije o okroglosti Zemlje in o mestu našega planeta v vesolju (ki bo okrog Sonca in ne obratno, kot so nekoč verjeli), spraševanje ustaljenih religij (skozi pojave, kot sta reformacija oz. rojstvo novih religij, kot so anglikanizem, kalvinizem ali protestantizem), vzpostavitev kapitalističnega gospodarskega sistema, ki temelji na razumu in moči individualizma, in končno razvoj humanizma in renesanse na kulturnem področju (miselni in umetniški sistemi ki bodo imeli nove interese in cilje, ko gre za zastopanje vesolja).
V tem obdobju so imele pomembno mesto tudi nacionalne države, ki so začele nastajati namesto srednjeveških kraljev atomizirane moči. Potem se bodo pojavili veliki vladarji, za katere je bilo značilno koncentriranje vse moči in ki so si prizadevali za poenotenje ozemelj, uprav in zmogljivosti.
Med najpomembnejšimi liki moderne zgodovine moramo omeniti Christopher Columbus, Galileo Galilei, Carlos V, Felipe II, Luis XIV, Martin Luther, Juan Calvino, Johannes Gutemberg, Enrique VIII, Nicolás Copernicus, Hernán Cortés, Francisco Pizarro, Leonardo Da Vinci , Miguel Ángel, Sandro Boticelli in mnogi drugi.
