opredelitev soglasnika
Soglasnik je zvok ustnega jezika, ki nastane zaradi zapiranja ali zoženja glasilnega trakta, ko se organi, povezani z artikulacijo, približajo ali pridejo v stik, kar povzroči slišno turbulenco. Z drugimi besedami, soglasnik je pisava abecede.
Beseda soglasnik v latinščini pomeni "zveneti skupaj z" in je povezana z mislijo, da soglasniki sami nimajo zvoka, ampak jih mora vedno spremljati en ali več samoglasnikov - druge vrste črk -, da imajo pomen . To se natančneje zgodi v španskem jeziku, saj v drugih jezikih obstajajo besede, ki nimajo samoglasnikov.
Soglasniki španskega jezika so: B, C, D, F, G, H, J, K, L, M, N, Ñ, P, Q, R, S, T, V, W, X, Y in Z
Za vsakega soglasnika so značilne značilnosti, ki ga opredeljujejo kot takega in so značilne za vsak jezik na svetu. To so: način artikulacije (merilo je glede na to, kako je oviran pretok zraka), točka artikulacije (glede na mesto v ustnem traktu, kjer pride do oviranja zraka), način fonacije (kako vibrirajo glasilke ), VOT (ali "čas nastopa glasu", to je čas zakasnitve fonacije), mehanizem zračnega toka, dolžina in artikulacijska sila.
V izgovorjavi soglasnikov obstajajo različne vrste artikulacije, ki so lahko: labialna (bilabialna, ustno-velarna, ustno-alveolarna ali labiodentalna), koronalna (lingolabialna, interdentalna, zobna, alveolarna, apikalna, laminarna, poštnovelarna, alveolo-palatalna, retroflex), hrbtni (palatalni, ustno-nepčani, velarni, uvularni, uvularno-epiglotalni), radikalni (žrelo, epigloto-žrelo, epiglotal) in glotal.
Kombinacija soglasnikov s samoglasniki v španščini povzroči vsako besedo od najpreprostejše do najbolj zapletene in s tem konstrukcijo stavkov.
