theclickinggeneration.com

Običajno in zelo redko se to ne zgodi, naša dejanja, naši govori, okoli nas ustvarjajo mnenja in ocene etične narave, celo sami jih izvajamo glede dejanj tistih okoli nas. S tem želimo izraziti, da se izkaže, da je zelo pogosto, da vse, kar počnemo, in ustvarjamo moralno in etično oceno pri drugih.

Vendar ti premisleki običajno temeljijo na tradicijah, običajih in običajih, ki imajo dolgo zgodovino v zadevni družbi, na izkušnjah, ki jih prenašajo bližnji ljudje, in tudi na še bolj razširjenih družbenih konvencijah, ki jih na primer še vedno različnih kultur.

Formalno se imenuje moralna presoja tistega duševnega dejanja, ki potrjuje ali zanika moralno vrednost ob določeni situaciji ali vedenju, ki smo mu priča, to je moralna sodba, ki je podana kot rezultat, bo posebej izrečena dne prisotnost ali odsotnost etike v dejstvu ali stališču.

Moralne sodbe so možne zaradi moralnega občutka, ki ga ima vsak človek. Ta moralni občutek je rezultat shem, norm in pravil, ki smo jih pridobivali in se učili skozi vse življenje. S svojo moralno presojo lahko ugotovimo, ali dejanje nima etičnih načel ali je v nasprotju z njimi.

V prvi vrsti bodo družina, starši, stari starši tisti, ki nam bodo posredovali te informacije in zapovedi, nato pa bodo v poštev stopile izobraževalne ustanove, v katerih interveniramo in ki so zadolžene za naše usposabljanje, in navsezadnje okolje, v katerem se bomo razvijali, ki nam bo tudi povedalo in nakazalo, kaj je dobro, kaj slabo, nas bo med drugim vodilo v dobrem, slabem.

Tudi danes in bolj kot kdaj koli prej so mediji kot oblikovalci mnenja bistveni na zahtevo oblikovanja moralnih sodb. Mnogi ljudje pretirano cenijo ocene, ki jih izdajo, in jih na koncu odmevajo. Iz tega razloga je pomembno, da se tisti, ki delajo v njih, tega zavedajo in so odgovorni pri komunikaciji.

Potem, ko bo treba v določenih okoliščinah moralno presoditi, nam bo vsa ta prtljaga, ki samodejno pregleduje lastne izkušnje zaradi zahteve po izreku sodbe, takoj dala na voljo vsa ta učenja, prepričanja in premisleke o tem, kaj dobrega in slabega, kar nas učijo tako družina, šola kot družba, in to nam bo pomagalo ugotoviti, ali je to dejanje ali vedenje uokvirjeno v nekaj dobrega, slabega, sprejemljivega ali ne.

Iz tega sledi, da bodo izobrazba in vrednote, ki so nam vcepljene že od otroštva, temeljni in osnova, na kateri bomo lahko ugotavljali, kdaj je kaj prav ali narobe.

Z moralno presojo se vedno poskuša ugotoviti resnica nečesa.

Tako opredelitev nečesa kot moralno dobrega ali slabega ni muhasto vprašanje, v nekaterih izjemah morda je, v običajnem in običajnem primeru pa ni in bo nato tesno povezana z vsem našim moralnim treningom.

Medtem se lahko zgodi, da so bili zaradi določenih vprašanj, kot so brezbrižnost, nasičenost ali pozabljivost, navedeni standardi pravočasno zavrnjeni, potem pa bodo tisti, ki se znajdejo v tej situaciji, zagotovo naleteli na določene težave pri spopadanju v družbi, na primer, če so zavrnili pravila ali so bili brezbrižni do njih, bo dobro sobivanje ali razvoj osebe v družbi praktično nemogoče, pa tudi možnost, da lahko pravilno sodimo, ne da bi se zmotili, ko je nekaj v redu ali narobe, to je prepoznati, kdaj je nekaj storjenega dobro ali slabo.

Žal so v teh primerih rezultati katastrofalni, posledice pa zelo nevarne za tiste, ki jim primanjkuje moralne presoje, saj bo nad njihovim vedenjem in dejanji neizogibno prevladoval nerazum, ki ne bo pozoren na to, da njihova dejanja povzročajo škodo ali konflikte.

Zločinci so priče tega, kar govorimo. Kršitelj vedno živi v nasprotju z normo, s tem, kar je družbeno dogovorjeno in kaj se od osebe naravno pričakuje. Marginalno življenje bo skoraj vedno uničilo to vrednotenje med dobrim in slabim ter vse tiste, ki so bili otroku vpeti v moralne vrednote.