opredelitev kinematografije
Ena od sedmih umetnosti je znana kot kinematografija, in sicer tista, ki je narejena iz uporabe kinematografa ali sistema, po katerem so različne slike postavljene ena za drugo in nato neprekinjeno gledane, tako da se te statične slike nato lahko premikajo. Koncept kinematografije se lahko nanaša tako na specifično tehniko, s katero nastajajo filmi, kot tudi na umetnost predstavljanja zgodb skozi to tehniko. Kinematografija je običajno ena od kategorij, ki se običajno podeli na filmskih nagradah in podelitvah.
Kinematografijo lahko razumemo kot tehnično vprašanje, če gre za metodo, pri kateri več slik združuje in projicira neprestano ustvarja idejo o gibanju. Čeprav slike vedno prikazujejo statično situacijo, človeški možgani zaključijo zaporedje slik in opazujejo gibanje, ki nastane iz njihovega trajnega zaporedja. V tem smislu je kinematografija razmeroma sodoben izum, saj so, čeprav je bila tehnika poznana že prej, šele v začetku 20. stoletja začele nastajati prve oblike filma, kakršne poznamo danes.
Kinematografija je tako umetniška zadeva, kolikor se nanaša na vizijo ali slog, ki ga režiser lahko da filmu, ki ga ustvarja. Tako je film upodobljen na določen način, s posebnimi posnetki, gibi in interpretacijami posebnih igralcev, ki dajejo določene elemente temu delu in ne drugim. Kinematografija je značilna za vsakega režiserja in mnogi imajo prepoznavne sloge ali teme, drugi pa iz filma v film spreminjajo obliko in model. Kinematografijo bi lahko opisali kot duha ali dušo, ki naj bi jo film dobil za predstavitev določene zgodbe.
