definicija terabajtov
En bajt so podatki, ki so sestavljeni iz zaporedja sosednji bitji. Na začetku je bil izraz bajt uporabljen pri omembi tistih 4-bitnih navodil, ki so omogočala vključitev med enim in šestnajstimi biti na bajt, čeprav je kasneje produkcijska zasnova bajt zmanjšala na 3-bitna polja, kar je omogočilo, da med enim in osmimi biti na bajt. Končno bi bila velikost bajta nastavljena na osem bitov in razglašena za standard.
Medtem ima bajt različne večkratnike, kot so: kilobajt (1.000 bajtov), magabajtov (1.000.000 bajtov), gigabajtov (1.000.000.000 bajtov) in terabajtov (1.000.000.000.000 bajtov).
Medtem, terabajtov je enota za shranjevanje informacij, katere simbol je TB in je enak 1012 bajtov. Medtem predpona tera prihaja iz grščine, ki se nanaša pošast ali zver.
Med začetki računalništva so se enote štele za večkratnike 1024, ker so računalniki delovali binarno, toda ko bi radi poimenovali količine, bi nastala zmeda, saj predpone večkratnikov Mednarodni sistem meritevZato je IEC leta 1998 za razjasnitev imenovalnih zapletov med decimalnimi in binarnimi predponami opredelil nove predpone z uporabo kombinacije Mednarodnega sistema meritev z besedo binarno in tako je bila beseda terabyte sprejeta, ko se nanaša na količino 1012 bajtov .
Nasprotno, pri količinah v binarni bazi dva ne bi bilo pravilno uporabljati predpono tera, zato je bila namesto nje ustvarjena tebi, kar je povzročilo koncept tebibajt, kar ustreza 240 bajtom.
